Na Žrd iz Rezije

Kmalu zatem, ko se november prevesi v drugo polovico, pride dan, ki je za naju malo poseben. In si ga zato vedno želiva preživeti na malo poseben način. A želje so seveda eno, realnost pa ponavadi krojijo službene in raznih drugih sort obveznosti ter vremenski obeti. Letos pa se je vse krasno izšlo. »Najin« dan je bila nedelja! In ker je bila dan prej kot običajno sobota, pa še vremenska napoved za »tiste konce« ugodna, sva en dan raztegnila kar na dva in si končno uresničila dolgoletno željo po krožnem vzponu na Žrd iz Rezije…

Žrd (2324 m) – Monte Sart po italijansko – je najvišji vrh v grebenu, ki ločuje dolini Reklanice (Val Raccolana) in Rezije (Val Resia). Če pustimo ob strani najbolj običajen in najbolj udoben pristop od koče Gilberti, do kamor v poletnih mesecih pripelje gondola z Nevejskega prevala (Sella Nevea), so vsi pristopi iz doline, bodisi severni iz Reklanice ali južni iz Rezije precej dolgi in naporni. O tem, katerega izbrati, za naju ni bilo dileme. Seveda tistega iz nama ljube Rezije, ki zna biti poleti neznosno vroč, v pozni jeseni pa nadvse prijeten. Če namreč uloviš lep dan, te skoraj na celi poti od jutra do večera greje ravno prav toplo sonce.

Krog, ki sva ga naredila, je za povprečnega hodca v tem času, ko so ure dnevne svetlobe že skopo odmerjene, kar težko izvedljiv v enem dnevu. A sta na poti dva, ki pomagata iz zagate. Bivaka namreč, v katerih je možno prenočiti. Eden je bivak Elio Marussich (2040 m), ki stoji na sedlu Peravo (Sella di Grubia), drugi pa zavetišče Igor Crasso (1665 m) v bližini sedla Buja (Sella Buia) zahodno od Žrdi. Midva sva si izbrala slednjega. Zanj v vodniku namreč piše, da je urejeno naravnost razkošno in da slovi kot najudobnejše neoskrbovano in stalno odprto zavetišče v Julijskih Alpah. Hm, no ja, o razkošju bi se dalo kakšno reči, je pa res, da imamo zanj verjetno različne vatle in da so ti še dodatno odvisni tudi od razmer, v katerih se v bivak zatečemo. Čistoča je recimo daleč od razkošne, a se da vsaj za silo pomagati. Midva sva za začetek pometla, pa je bil videz takoj bolj domač, ko pa sva še umazane vzmetnice pregrnila s svojima spalnima rjuhama, je bilo že skoraj kot v hotelu… 😉 . A ker sva se v zavetišču mudila ravno tisto noč, ko je temperatura naredila konkreten skok na dol, razkošja nisva merila toliko po snažnosti, kot po toploti. No, tu pa zavetišče res zmaga, saj je opremljeno s pečjo na drva, za povrh pa še s plinskim kuhalnikom, na katerem sva si skuhala čaj in celo mini toplo večerjo. Nasvet, ki sva ga dobila tik pred odhodom, da je pametno s seboj vzeti žago za drva, ker je menda tista v bivaku v kaj klavrnem stanju, se je izkazal za zelo koristnega, zato ga hvaležno deliva naprej. Tudi z nekaj elektrike je bivak samooskrben, a boste kaj imeli od nje le, če vaš predhodnik ne bo pustil stikalo za luč na »on«, tako kot je bilo to v najinem primeru (verjamem, da zgolj po pomoti).  A naju »električni mrk« ni niti najmanj motil. Preživeti večer ob soju sveč je itak bistveno lepše in bolj »romantiš«, kot ob svetlobi žarnice… 🙂

Če sva komu naredila skomine, naj napišem par besed o sami poti. Parkirala sva tam, kjer sva naslednji dan zaključila – na koncu zaselka Ladina, streljaj naprej od kraja Solbica (Stolvizza). Celoten krog je potem izgledal takole: Ladina – Solbica – zavetišče Igor Crasso – sedlo Buja – Žrd – sedlo Peravo (bivak Marušič) – Ladina. Za boljšo predstavo o celotni poti bo zemljevid Tabacco 027 ravno pravi. Pot je ves čas dobro označena in tehnično ni zahtevna, več pozornosti in previden korak terja edino grebenski del sestopa z vrha, ki je ponekod od strel precej »razbit«. Sva pa med potjo dvakrat delala »obvoze«. Prvič med sestopom z Žrdi, ko sva se izogibala poledenelim snežnim zaplatam na senčnem delu poti med Škrbino v Senožečah (Forchia di Terrarossa) in sedlom Peravo (tu je verjetno treba računati, da se že po prvem močnejšem sneženju sneg obdrži, razen če mu ne sledi močna odjuga) in drugič, ko sva med sestopom v dolino v gozdu naletela na kar nekaj podrtega drevja.

Če se nemara sprašujete, ali ima ta sicer krasna krožna tura vendarle kakšno vsaj majhno »skrito« napako, moram vsaj narahlo prikimati. Kdor namreč naredi krog v enaki smeri, kot sva ga midva, ga na koncu, po zares dolgem sestopu, ki se konča prav na dnu doline, ob sami strugi Rezije, čaka še slabih sto višinskih metrov vzpona nazaj gor v vas Ladina. Nama kljub utrujenosti niti ni bil tako zelo odveč, pa tudi minil je kar hitro. Morda tudi zato, ker je, kot pravijo, vse v glavi. In najini sta za to vedeli in bili pripravljeni… 🙂  

Še tole: če se opisana pot komu zdi predolga, si jo lahko skrajša tako, da izpusti vzpon na Žrd. V tem primeru mora pri odcepu za vrh enostavno samo nadaljevati naravnost po udobni, le rahlo vzpenjajoči se poti 632 pod pobočjem Žrdi do sedla Peravo. Najlepše pri tem je, da bo krog še vedno čudovit in da bo za razglede komaj kaj prikrajšan, če sploh.   

V resnici se ne spomnim, kdaj sem nazadnje na kakšni turi tolikokrat tako očarana obstala zaradi vsega lepega, kar je bilo okrog naju. Čudovita pot, za katero se kljub markacijam zdi, da se od vseh pozabljena vije po samotni gorski divjini, širni razgledi na vrhove in grebene, ki so obudili spomine na že prehojeno in zanetili iskrice želja za v prihodnje, pravljično lepe planine, čeprav nekatere že davno opuščene, spokojno, a nadvse barvito poslavljanje dneva, tišina, skozi katero je sem in tja zarezal le opozorilni gamsov pisk, prasketanje ognja v peči bivaka, objemanje čaše vročega čaja, da bi se od dolgega fotografiranja premrle roke končno ogrele, ledeno mrzel veter, ki naju je prav na hitro pregnal z vrha in pravzaprav ves čas po malem skrbel, da sva se na izhodišče vendarle vrnila še pred nočjo… vse to bo za vedno in z zlatimi črkami ostalo zapisano v najinih spominih. In zraven obljuba Reziji, da še prideva… 🙂