Romunija z avtom v enajstih dneh

»Pa kaj boste hodili v Romunijo, tam vas bodo še okradli!« je komentiral znanec našo odločitev, da za letošnje krajše potovanje na začetku poletja izberemo to turistično še vedno manj znano in manj popularno državo v jugovzhodni Evropi. »Pa tam je ja vse revno in umazano,« je nejeverno zmajeval z glavo drugi. Vprašanje »pa zakaj ravno v Romunijo« se je pa itak ponavljalo kar naprej in naprej. In moj odgovor je bil nekako v stilu: »Jah, zakaj pa ne ravno v Romunijo?« Res, le zakaj ne? Pa saj v bistvu vem, v katerem grmu tiči zajec. Pravzaprav tičita kar dva…

Prvi je vsekakor ta, da Romunijo večinoma slabo poznamo. Zanimivo, koliko več vemo o državah, ki so od nas oddaljene tudi več tisoč kilometrov, kot pa o tej nekdaj celo sosednji državi. Priznam, tudi sama sem bila še nekaj mesecev nazaj precej nevedna, kar se Romunije tiče, a me je ravno to spodbudilo, da sem začela brskati in ugotavljati, če je tam kaj tako lepega in zanimivega, da bi se splačalo potovati tja. Države, o katerih se na splošno bolj malo ve in ki so daleč od tega, da bi bile top turistične destinacije, me namreč posebej privlačijo že od nekdaj…

No, drugi zajec je pa tisti, ki sliši na ime »stereotip«. Stereotipi, da je Romunija revna, umazana in nevarna država, polna beračev ter ciganov in goljufov, ki te bodo oropali sredi belega dne in ima za povrhu vsega še izredno slabe ceste, so tako trdno zasidrani v miselnosti mnogih, da niti za hip ne morejo pomisliti, da bi se tja odpravili na potovanje. Meni pa se je vedno ravno razbijanje takih mitov zdelo zanimivo. Kot neke posebne vrste izziv. In zato sem toliko bolj navijala za to, da letos Romuniji damo priložnost, da se nam pokaže, kakšna v resnici je… In ko je “družinski parlament” prižgal zeleno luč, so se priprave lahko začele… 🙂  

Načrtovanje poti. Romunija je precej velika država. Dobrih desetkrat je recimo večja od Slovenije (in ima tudi za enak večkratnik večje število prebivalcev). To je dobro imeti v mislih pri načrtovanju poti. Čeprav se na prvi pogled ne zdi, da bo tako, ampak vožnja vzame precej časa, še posebej v primeru potovanja čisto na vzhodni konec in potem nazaj. Mi smo prvotno zamišljenemu časovnemu okviru že v fazi načrtovanja dodali še nekaj dni in noči in tako preprečili, da bi bilo potovanje eno samo hitenje iz kraja v kraj in da bi nam na koncu za kakšne stvari, ki smo si jih res želeli ogledati, zmanjkalo časa. Še ena primerjava je zanimiva. Romunija je le malo manjša, kot je bila naša bivša skupna država. In če se spomnite, smo si za nekdaj tako priljubljena potovanja »po Jugoslaviji« vzeli najmanj deset dni, še raje pa štirinajst ali celo več. Pa smo začeli na domačem pragu. V primeru Romunije pa je treba prišteti še dodaten dan vožnje, da do nje sploh pridemo in še en dan za povratek nazaj domov. Pri odločanju o tem, kaj si bomo ogledali, je bil kot vedno nepogrešljiv spremljevalec Lonely Planet, Google Maps je bil v pomoč pri preračunavanju kilometrov in ur vožnje, na booking.com smo si našli prenočišča in uradna romunska turistična spletna stran se je izkazala za zelo uporabno pri iskanju podrobnejših informacij v zvezi z ogledom turističnih znamenitosti.    

Romunska denarna enota je romunski lev. Kar nekaj telefonov smo zavrteli pred odhodom, a nam romunskega denarja pri nas ni uspelo ne naročiti, ne dobiti. Ampak menjava denarja v Romuniji ni nobena težava, menjalnice so pogoste, bankomati tudi. Ob našem obisku smo za en evro dobili dobre štiri leje in pol. 

Ceste v Romuniji so nas pozitivno presenetile, posamezne celo zelo navdušile. Ja, se zgodi, da je na kakšnih odsekih treba malo bolj počasi in z malo več previdnosti, ampak tako je tudi marsikje v Sloveniji, mar ne? Naša ocena je, da v povprečju ceste niso prav nič slabše kot pri nas. V Karpatih se rado zgodi, da je treba na cesti prednost dati ovcam, v dolini pa srečevanje s konjskimi vpregami že po prvih urah v Romuniji postane nekaj samoumevnega. Za Romunijo je potrebna vinjeta. Najbolj enostavno jo je kupiti že kar od doma preko spleta. Kdor želi v celoti prevoziti cesto Transfagarasan, naj vožnjo načrtuje v sedmem mesecu. Letos so cesto odprli ravno 1. julija.      

Sporazumevanje v Romuniji ni potekalo vedno povsem gladko. Včasih se prav nismo mogli načuditi, da ljudje, ki se ukvarjajo s turizmom, pa četudi je to »samo« oddajanje sob ali strežba v restavraciji, ne znajo niti besedice angleško. Ti primeri so sicer redki, ampak so. Takrat smo se znašli drugače. Včasih smo napeli možgane in razvozlali kakšno besedo v ruščini, predvsem v Transilvaniji smo večkrat prav dobro prišli skozi z nemščino, kadar pa nič od tega ni šlo, smo se igrali pantomimo… 🙂

Romunska kulinarika ne bo ravno vsem všeč. Cene vsekakor da, okusi pa kakor komu. Mesa je veliko. Polente tudi. Sarme so bile dobre, ampak smo soglasno ugotovili, da so nam tiste, ki jih naredimo sami doma, bolj všeč. Enako velja za ribjo juho, ki smo jo naročili nekje ob Donavi. Kot ljubitelji žara smo seveda pokusili njihove »čevapčiče«, ki jim rečejo mici ali mititei. Dobri. Za sladice nam je običajno zmanjkalo prostora… 🙂 Ker smo ravno pri hrani, še beseda ali dve o naših zajtrkih. Vedno smo jih imeli v paketu s prenočiščem. Bili so dobri, a večinoma precej »klasično evropski«, če veste kaj mislim. No, zgodba je bila precej drugačna v Bukovini in Maramuresu. Ravno v teh dveh »kao« najbolj »revnih« romunskih pokrajinah, je bil zajtrk najbogatejši. Poln samih domačih tradicionalnih dobrot. Domač kruh, več vrst domačega peciva, še več vrst domačega sira, domače mesnine, domače marmelade, domače maslo… Ni da ni. Res smo uživali in tista dva zajtrka sta kar trajala in trajala… 🙂 Pravi slow food, vam povem. In da ne pozabim, bom še tole pritaknila h kulinariki… Pivoljubci boste v Romuniji prišli na svoj račun. Veliko vrst domačega piva imajo in izredno poceni je. Če gre verjeti našemu glavnemu pokuševalcu, sta najboljša Timisoreana in temni Ursus.

In kaj porečemo na stereotipe o Romuniji? Ne držijo! Sploh ne! Odgovor na vprašanje, ali je Romunija revna država ali ne in če je, kako velika je revščina, presega okvir tega zapisa. Dejstvo je, da je po višini BDP na prebivalca še vedno tam nekje čisto pri repu med državami EU, po drugi strani pa trenutno beleži eno najvišjih stopenj gospodarske rasti in jo nekateri imenujejo že kar »Balkanski tiger«. Mi lahko rečemo samo to, da v vseh dneh na celi poti nismo srečali niti enega berača. Hm, eni pravijo, da najbrž zato, ker so vse »izvozili«… Tudi to, da je Romunija nevarna država, je en navaden lari fari. Prav nobenega slabega občutka ali slabe izkušnje nismo imeli, ne v najbolj turističnih krajih, ne v Bukarešti, kaj šele na podeželju. Tudi avta, velikokrat parkiranega prek noči kar na cesti, nam niso ukradli, v Sloveniji so nam recimo že dva. Toliko o varnosti tukaj in tam… In tretja stvar: psihično pripravljeni na kupe smeti in umazanijo se res nismo mogli načuditi čistoči, na katero smo naleteli skoraj povsod. No, ok, v Bukarešti smo malo zamižali, je pač glavno mesto… Za marsikoga bi edina neprijetna zadeva na potovanju utegnili biti potepuški psi. Teh je po celi Romuniji res veliko, ampak verjeli ali ne, prav nikomur nič nočejo. Držijo se sami zase, niti blizu ljudem ne pridejo, kaj šele, da bi bili napadalni.

Kratek povzetek potovanja. Potovali smo z avtomobilom, nabralo se je dobrih 3.800 kilometrov. Pot smo zastavili »krožno«, tako, kot imamo to vedno najraje, pa najsi bo to v hribih ali na potovanjih. Tja smo potovali čez Hrvaško in Srbijo, vračali smo se čez Madžarsko. Naj samo spomnim, da je tudi za Madžarsko potrebna vinjeta, ki jo lahko kupite takoj po prečkanju meje ali pa si jo uredite že doma preko spleta. Prvi počitek in spanje smo si po dobrih sedmih urah vožnje privoščili v Temišvaru (Timişoari), takoj naslednji dan pa nadaljevali v Transilvanijo, za katero smo si vzeli dva dni časa. Izjemno smo bili veseli, da nas je vremensko najlepši dan ujel (ali pa smo mi njega) ravno med vožnjo po znameniti cesti Transfagarasan, ki nas je res navdušila in se nam pokazala v najlepši luči. V Bukarešto smo skočili le na kratko, toliko, da smo si ogledali famozno palačo parlamenta. Za kaj več je v vročem in soparnem dnevu zmanjkalo volje, pa še komaj smo čakali, da se ohladimo v Črnem morju. Po kratkem morskem oddihu je sledilo najlepše doživetje (med številnimi zelo zelo lepimi) – obisk in raziskovanje delte Donave. Od tam se je naša pot začela obračati nazaj v smeri proti domu. Prevozili smo še dve čudoviti, najbolj tradicionalni romunski pokrajini Bukovino in Maramures, ter se enajsti dan vrnili domov.

Vse, kar po teh enajstih dneh lahko rečem, je to, da je Romunija čudovita dežela. Dovolj časa smo preživeli v njej, da smo ujeli in začutili njen utrip in si ogledali vse tisto, kar smo želeli. Pisati o »must see« znamenitostih je nehvaležna zadeva, ker vsakogar zanima nekaj drugega. Mi smo si želeli doživeti predvsem njeno veliko pestrost in raznolikost. Čim več različnih podob Romunije pač. In to nam je več kot uspelo. In po tem nam bo ostala v nepozabnem spominu…