Tokrat ne morem začeti drugače, kot da rečem en velik hvala družbenim omrežjem, blogom, vlogom, in ostalim podobnim rečem, s katerimi sem pred leti, priznam, kaj težko prišla »na ti«, a še dobro, da sem. Kajti če ne bi, morda za jezero Kerkini nikoli sploh ne bi izvedela, kaj šele, da bi mi bilo znano, da je to eden najbolj zanimivih in najpomembnejših zaščitenih habitatov Grčije. Lonely planet-ov vodič za to državo ga namreč kljub skoraj osemsto stranem obsega ne omenja niti z besedico! To je še toliko bolj nenavadno, ker je bilo njegovo edinstveno mokrišče leta 2006 celo razglašeno za narodni park. Ko sem prebrala, kakšno neizmerno pernato bogastvo je moč srečati na tem območju, dileme o tem, ali jezero med potovanjem po Grčiji obiskati ali ne, ni bilo več…
Jezero Kerkini leži v severni Grčiji, blizu meje z Bolgarijo in Severno Makedonijo. Je umetnega izvora. Prvi začetki njegovega nastanka segajo v leto 1932, ko je bil na reki Strymonas, ki je glavni dotok vode v jezero, zgrajen prvi jez. Na območju jezera prebiva več kot 300 različnih vrst ptic, glavna zvezda med njimi je dalmatinski pelikan (pelecanus crispus).
Ker smo jezero obiskali z željo, da bi lahko čim bolj od blizu opazovali in fotografirali predvsem slednjega, nismo ničesar prepustili naključju. Zaradi nasprotujočih si informacij, ali je druga polovica septembra primeren čas za obisk ali ne, smo se posvetovali z lastnikom hotela, kjer smo nameravali prenočiti. Ponudil nam je, da nas on lahko pelje na jezero in nam zagotovil, da bomo pelikane zagotovo videli. In res smo jih… 🙂
Dalmatinski pelikan je največji predstavnik družine pelikanov in ena najtežjih letečih ptic na svetu. Njegov razpon kril meri več kot 3 metre, težak je lahko tudi do 15 kilogramov. Spodnji del kljuna je čez leto rumenkaste barve, pozimi, v času parjenja, pa postane živo rdeč. Takrat je tudi podoba teh ptic najbolj atraktivna. Njegovo glavo krasi skodrano perje, zato se ga je prijelo tudi ime »kodrasti pelikan«. Je ogrožena vrsta, a lokalna prizadevanja za ohranitev, so njihovo število na jezeru Kerkini močno povečala. Dalmatinski pelikani se tu zadržujejo preko celega leta. Razmnožujejo se na severnem koncu jezera na dveh umetnih ploščadih, kjer so varni pred plenilci.
Mi smo naš dvourni izlet po jezeru pričeli zgodaj. Pred zajtrkom. Malo po sončnem vzhodu. Takrat se na ribolov odpravijo tudi lokalni ribiči, ki tu s pelikani ne tekmujejo v ribolovu, ampak z njimi sobivajo. Bilo je očitno, da pelikani ribiče dobro poznajo, saj so se zbirali le okrog njihovih čolnov, našemu se ni približal nobeden. Od ribičev so pričakovali kak priboljšek in ga sem in tja tudi dobili. To je bila v glavnem kakšna (pre)majhna ulovljena riba, ki bi jo ribič tako ali tako vrgel nazaj v vodo.
Cenili smo pozornost našega vodiča. Pozornost do nas in do ptic. Vedel je, da si želimo čim lepših fotografij, a obenem tudi to, kako blizu nas lahko pripelje, da ptic ne bomo plašili. Zato smo nekatere vrste opazovali le skozi daljnogled, za fotografiranje pa smo bili, oziroma je bil naš objektiv pač prekratek. Nič zato. Doživetje je bilo kljub temu enkratno.
Jezero Kerkini pri meni še ni dobilo čisto cele »klukce«. Zelo si ga želim obiskati še enkrat v zimskem času, ko bodo dalmatinski pelikani imeli živo rdeče kljune. Najlepši so baje januarja ali februarja. No, bom pisala Miklavžu… 🙂
7 komentarjev
Kako sem že pogrešala tvoje zgodbe, ki mi odkrivajo tisti svet, kamor sama ne morem ali pa mi je patina že nekoliko prekrila moje spomine. Tokrat pa si s to zgodbo zadela srčiko mojega zanimanja, ptice so postale poleg rož in žuželk sestavni del mojega proučevanja in fotografiranja. Odkrila si mi nekaj novega, nepoznanega. Ta posebna vrsta pelikanov me je s tvojimi fotografijami čisto očarala in upam, da s tem res nisi rekla zadnje besede o njih in da ti bo Miklavž izpolnil tvojo željo, s tem pa razveselil tudi nas, občudovalce vajinih popotovanj in raziskovanj. 😀 Hvala, Gita za to. Zdaj sem bogatejša za poznavanje dalmatinskih pelikanov. ❤
Alenka, hvala ti za tako lep komentar. Tudi sama sem navdušena nad opazovanjem in fotografiranjem ptic in z obiskom jezera Kerkini in njegovih “domačinov” je naše potovanje po Grčiji, gledano z mojimi očmi, pridobilo eno veliko dodano vrednost. Neskončno sem hvaležna za to doživetje. In ko sem videla, kako skupaj z mano uživata tudi Matija in Špela, je bil dan čisto popoln. 🙂
Pri tvojih potepanjih ostaneš brez besed in si želiš, da bi jih bilo še mnogo, tudi za nas…
Majda, hvala, upam, da jih bo še veliko… 🙂
Nekaj novega tudi zame. Presentil me je izraz ‘dalmatinski’, ampak sem potem ugotovil, da je poimenovanje najbrž povezano s prvim popisanim primerkom iz doline Neretve. Sam sem si sprva predstavljal pelikane s črnimi pikami.- 😉
Roman, tudi sama sem naletela na trditev, da je bil prvi popisan primerek ravno iz doline Neretve. Ko sem nadalje iskala kakšno bolj uradno potrditev tega, pa sem našla članek, ki me je več kot presenetil v smislu, kako zelo podrobno se ornitologi ukvarjajo z ugotavljanjem dejstev v zvezi s prvim popisom najdenih primerkov neke nove vrste. Neverjetno! Vprašanjem in možnim odgovorom ni ne konca ne kraja, zato sem se odločila, da tega v prispevku ne omenjam. Če koga zanima, prilagam povezavo na revijo, v kateri je v rubriki Portret ornitologa objavljen članek z naslovom “CARL FRIEDRICH BRUCH in zgodba o dalmatinskem pelikanu” (str. 32 in 33). https://www.ptice.si/wp-content/uploads/2014/04/sp_2011_1701.pdf
O, lepo. Najlepša hvala.