Popoldne v Lukomiru, v osrčju Bjelašnice

Tretji dan potovanja po Bosni sva se od Ramskega jezera odpravila proti Sarajevu. Seveda ne kar naravnost in ne po najkrajši poti. Prvi postanek sva naredila v mestecu Konjic, kjer sva opoldansko vročino preživela na prijetnih dobrih dvajsetih stopinjah med ogledom Titovega bunkerja. Od tu bi do bosansko-hercegovske prestolnice lahko lagodno pripotovala v nadaljnji uri, a midva sva se odločila, da narediva ovinek preko Bjelašnice in spotoma obiščeva še na njenih južnih pobočjih ležečo vasico Lukomir. Nisva nasedla turističnim sloganom, da je to “posljednje pravo bosansko selo”, a kako je tam, naju je vseeno zanimalo… 

Lukomir je s svojo lego na skoraj 1500 metrih nad morjem najvišje ležeča vas v Bosni in Hercegovini.  Vas je bila stalno naseljena do leta 2010, zdaj pa ljudje v njej živijo le še v toplih mesecih, nekako od maja do oktobra, medtem ko se pozimi umaknejo v dolino. Lukomir je ena redkih vasi na tem območju, ki med vojno v 90-ih letih ni bila uničena in je zato ohranila tradicionalno arhitekturo in videz. To je dandanes tudi njen glavni mik, zaradi katerega jo obiskuje čedalje več turistov.

Večina se jih pripelje iz približno 45 kilometrov oddaljenega Sarajeva. Cesto so ravno nedavno nazaj malo popravili (nekje sredi ničesar je približno kilometer nje tudi čisto na frišno asfaltiran!?) in je v resnici precej boljša (bi jo označila za kar normalno vozen makadam) od one, ki vodi gor iz Konjica. Slednja je sicer malo krajša (30 km), a precej slabša. Ima odsek ali dva, ki sta za osebni avto problematična. Če se boste spraševali, ali jo z vašim jeklenim konjičkom zmorete prevoziti ali ne, vam za primerjavo povem, da je nama malo s težavo a počasi in previdno uspelo s škodo superb 4×4, pri tem, da so šle šoferju vse moje prošnje, naj za božjo voljo obrneva preden bo prepozno, skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Sva pa oba soglasno pogrešala nekaj dodatnih centimetrov pri višini podvozja, to pa ja… 🙂 Če slučajno koga zanima – do Lukomirja se da priti tudi pohodniško, iz vasi Umoljani. Samo povem, preverila pa nisva… 🙂   

V Lukomir sva prišla lačna. Ker je vožnja trajala dlje, kot sva mislila, da bo, je bila običajna ura za kosilo že davno mimo, midva pa se vmes nisva ustavila nikjer, ker sva se »šparala« za eno od pit, za katere sva slišala, da jih je v tej vasi treba obvezno naročiti, ker da so tako zelo okusne. Ne vem, če si lahko predstavljate moje razočaranje, ko so nama povedali, da jih ni več. Zmanjkalo. Do zadnje. Bila je pač sobota, pa še pozna popoldanska ura za povrh. Nekaj drugih jedi jim je še ostalo, ampak midva sva si res želela pito. In na koncu naročila pivo. Ki je menda »tekoči kruh«. Torej ravno “okej” namesto pite, a ne? 😉 A ko sva  naredila komaj požirek ali dva, se je lastnik »guesthousa« vrnil in naju vprašal, koliko časa misliva ostati. Češ, da bodo posebej za naju spekli še eno »sirnico«… (pa naj še kdo reče, da Bosanci niso res prijazni in gostoljubni). Pa da bo gotova čez slabo uro, je še dodal in naju medtem poslal zapraviti čas na razglednik nad vasjo. Ni nama bilo treba dvakrat reči… 🙂

Potep po vasi je bil prijeten. Avtentične kamnite hiše so pač slikovita in fotogenična zadeva, a preplet tradicije z novodobno turistično etno ponudbo, ki jo je zaenkrat zaznati »šele« na recimo vsakem dvajsetem koraku, daje slutiti, da bo slednja slej ko prej prevladala. Če gre verjeti domačinom, jih turisti ne motijo. Vedo, da si od njih lahko obetajo zaslužek in upajo, da bo vse večji obisk spodbudil mlade, da se vrnejo nazaj v vas.

Midva sva uživala v celem »paketu«, ne le v obisku vasice. Predvsem vožnja je jemala dih. Tako in drugače. Kak trenutek zaradi slabe ceste, večino časa pa zaradi res lepe pokrajine. Slikovita in prostrana zelena pobočja Bjelašnice, lepi razgledi, cvetoče poljane, tropi ovac in tu pa tam kakšna stara hiša sredi ničesar so narekovali občasne postanke. Tam, kjer sva se vozila, se nama je v resnici zdelo, da je čas enkrat daleč nazaj obstal, v Lukomiru se vrti naprej…

Aja, pita je bila pa zares dobra… 🙂