Dolomiti – jesenski “road trip” čez šest prelazov

Na prvo žogo mi za uvod ne pride na misel nič drugega kot tisti slovenski pregovor »Kdor visoko leta, nizko pade.« Nič jasno? No, takole je bilo… Drugi dan najinih Dolomitov sva se prebudila v kristalno jasno jutro. Kar zavriskala bi, tako lep je bil pogled skozi okno na z jutranjim soncem ožarjene vrhove, ki se dvigajo nad Cortino. In midva sva imela narejen načrt za turo! In na prvi pogled je vse izgledalo čisto popolno. Ampak samo na prvi pogled. Eden od naju – pa to nisem bila jaz 😉 – je namreč v Dolomite prišel zadrogiran. Z antibiotikom. Ki sicer v prvih sedmih dneh doma še ni prijel. Pa sva vseeno šla, ker sva verjela, da se bo to sigurno zgodilo zdaj zdaj. Pa se ni. Nasprotno. Po nič napornem krožnem pohodu dan prej, je ponoči postalo vse samo še slabše.  Bi človek mislil, da se neko vnetno stanje, ki se je kar tako iz nič začelo v komolcu in se potem razširilo v nad- in podlakt, z eno navadno hojo ne more poslabšati. Pa se je. Čeprav nisva hodila po rokah, pa tudi palic ne uporabljala, se je v celem dnevu, ko naj bi roka počivala, očitno nabralo toliko enih kretenj, da je šlo čez rob. Ko niti dvojna doza ta hudih analgetikov ni pomagala in zaradi bolečin ponoči trdnega spanca kar ni hotelo biti, res nisem imela srca godrnjati nad tem, da na turo očitno pač ne bova šla. Priznam, da mi prvi trenutek čisto vseeno ni bilo. A vendar nisem rabila veliko časa, da sem si dopovedala (pa mojemu dragemu tudi), da ne bo konec sveta in da bodo Dolomiti tu še dolgo. V nekem trenutku, ko stvar ne gre po načrtih, je pač vse stvar pogleda in stvar izbire. Kozarec lahko vidimo na pol poln ali na pol prazen, izberemo lahko malodušje in nejevoljo ali pa navdušenje nad priložnostjo za nekaj drugačnega. Izbrala sva slednje. Odločila sva se, da se bova imela fajn in da tako lepega dne ne bova vrgla stran, ampak si ga naredila kar se da lepega. Potem sva napela možgane in vklopila tisto garminovo »preračunavam«… 🙂   

Tako sva bila tisti dan namesto »hribovca« samo dva navadna turista. A sva kljub temu zajela lepote Dolomitov s ta veliko žlico, morda celo z večjo, kot če bi naredila načrtovani vzpon. Ker v Dolomitih se to da. Ker Dolomiti niso raj le za vseh sort adrenalinskih navdušencev, od alpinistov, feratarjev in navadnih pohodnikov pa do jadralnih padalcev ter gorskih in cestnih kolesarjev. So tudi raj za čisto »obične« in »komot« turiste. Lepe asfaltirane ceste so speljane čez visoke prelaze in žičniške naprave, ki vozijo na 3000 metrov plus, olajšajo vstop v visokogorje številnim, ki tega ne zmorejo storiti na lastni pogon ali pa se jim to ne ljubi.

Tako sva se iz Cortine d’Ampezzo, kjer sva bila nastanjena, najprej zapeljala na bližnji, 16 km oddaljeni prelaz Passo Falzarego (2105 m). Tu se je pokazala priložnost za tisto, kar sva si med drugim želela in za kar bi nama bilo najbolj žal, če bi se nama izmuznilo iz rok – to je doživeti en čudovit, širen razgled na dolomitske velikane od nekje visoko. S prelaza se je namreč mogoče z gondolo udobno dvigniti na 2752 metrov, tik pod vrh Lagazuoi Piccolo (2778 m), do katerega je od zgornje gondolske postaje, kjer je tudi koča Rifugio Lagazuoi, le še četrt ure hoje. Razgled z vrha je izjemen in res sva bila vesela, da sva si ga privoščila. Še posebej v tako krasnem dnevu. Po vseh tiskanih in spletnih zapisih sodeč je tudi pešpot na vrh izjemno zanimiva, predvsem, če izberemo tisto, skozi galerije. Področje je bilo namreč med prvo svetovno vojno prizorišče srditih bojev, tako, da je gora dobesedno prevrtana s podzemnimi rovi.  

Ko sva se vrnila z vrha, sva z avtom krožno nadaljevala še čez pet prelazov: Passo Valparola – Passo Gardena – Passo Sella – Passo Pordoi – Passo Giau. Neskončno sva uživala v vožnji skozi barvito jesensko pokrajino, se ustavljala, kjer nama je bilo všeč, fotografirala, kar je bilo lepega in tega je bilo ogromno, se vmes malo sprehodila, stopila za boljšo fotko na kakšno »krtino«, na toplem oktobrskem soncu pila kavo ter tu pa tam posedela na kakem razglednem mestu in sanjarila, kam vse se bova povzpela, ko bova naslednjič tu… 🙂 

Če se za konec vrnem k pregovoru. Že res, da je bil načrt »visok«. In da ga nisva uresničila tako, kot sva si zamislila. Ampak, da sva padla nizko? Lepo vas prosim. Nama se je dan zdel kot podarjen… in naravnost fantastično popoln… 🙂