Štirinajsti dan potovanja. Zgodaj zjutraj sva se iz mesteca Vannes, kjer sva v Bretaniji zadnjič prespala, počasi začela vračati proti domu. In podobno, kot je bila na začetku potovanja dolga pot v Normandijo (na pol sva jo dala s postankom v Alzaciji), se nama je zdaj obetala dolga vožnja iz Bretanije nazaj domov. Spet je nisva želela opraviti v enem zamahu in ko sva iskala primerno mesto za postanek in za videti še kaj zanimivega, se je Chamonix ponudil kot najboljša izbira.
V tej »meki« evropskega alpinizma ob vznožju Mont Blanca, najvišje gore v Alpah (4810 m), seveda nisva želela zgolj na hitro samo prespati, zato sva si že od doma rezervirala dve nočitvi. Upala sva, da bo vreme sodelovalo in da bova imela en cel dan na voljo za eno lepo doživetje, kakršnokoli že. In ko sva med potjo »čekirala« vremensko napoved, kar nisva mogla verjeti, kakšna neverjetna sreča se naju drži že celo potovanje. Dan, ki sva ga preživela v Chamonixu, je bil vremensko najnajlepši dan tistega tedna! Še »teta« v turistično-informacijskem centru nama je rekla, da sva res ena srečkota. 🙂 Kljub temu sva najin plan A morala žal prečrtati. Eno lepo turco sva imela načrtovano, a sva izvedela, da sta pot in jezero, do katerega sva si želela, še čisto pod snegom. Zato sva na hitro skovala plan B.
Odločila sva se narediti tisto, kar mnogi označujejo kot »must do«, če se ravno mudiš v Chamonixu. Z gondolo sva se povzpela na Aiguille du Midi (3842 m), na špičast razgledni vrh v neposredni bližini Mont Blanca in uživala v prečudovitih razgledih. Zamudila sva sicer jutranjo »šajbo«, a sva na koncu ugotovila, da so meglice, ki so se sredi dneva začele poditi okoli vrhov, celoten prizor le še polepšale.
V top sezoni si je baje mesto na gondoli potrebno rezervirati že nekaj dni vnaprej, midva sva prve dni junija dobila rezervacijo za naslednji dan malo po poldnevu še brez problema.
Cena za to, da se brez vsakega napora spogleduješ z Mont Blancom od blizu iz oči v oči je zasoljena, a se nama je zdelo vredno. Po sistemu »once in a lifetime«. Enkrat v življenju…
Še nekaj je, po čemer si bova tale postanek zapomnila. Po hotelu, v katerem sva prenočevala. Ni bilo ravno v centru Chamonixa, pač pa v slikoviti vasici Les Praz na njegovem obrobju. Ob prihodu so nama razložili, da imajo slučajno prosto sobo, ki je precej večja od tiste, ki sva jo rezervirala in ima za povrh še direkten pogled na Aiguille du Midi in na Mont Blanc in da če želiva, se lahko nastaniva v njej brez doplačila. Kaj mislite, da sva storila? Seveda nama ni bilo treba dvakrat reči!!! 🙂
Tako lepo in prijetno sva se imela, da sva že kar odločena, da se bova zagotovo vrnila. Ampak takrat za malo več dni… 🙂
2 komentarja
Hvala za čudovite fotke !
Hvala vam, motivi imajo zaslugo, ker so bili tako lepi… 🙂