Mostarska Bijela

Moja jutra se začenjajo z rutino, ki je že leta in leta povsem enaka. Med pitjem ene velike doze »neskafeja« preletim in preklikam novice na nekaj spletnih straneh. Vedno istih in vedno v enakem zaporedju. Moč navade pač. In ko sem to isto počela eno sobotno jutro sredi junija, dober teden pred odhodom v Bosno, sem naletela na prispevek z naslovom Mostarska Bijela… ki se je nadaljeval takole… »je neokrnjen biser narave med Jablanico in Mostarjem, pritok Neretve, ki se po pobočjih Prenja izteče v jezero Salakovac«. En sam stavek in slabih sedem minut dolg videoposnetek sta bila več kot dovolj zgovorna, da sta vzbudila zanimanje. In veliko željo, da midva tole lepoto vidiva na lastne oči. Za začetek sem uredila, da bova v Mostarju, ki je bil predviden za najino zadnjo »bazo« v BiH pred odhodom na hrvaško obalo, prenočevala namesto dvakrat, kar trikrat. In nato, ker je bil ravno vikend, sem si lahko vzela dovolj časa za brskanje za dodatnimi informacijami…

Že kar po prvi prespani noči v Mostarju sva se podala na pot. Zgodaj, ker se je obetal vroč dan. Peljala sva se dobrih 20 kilometrov v smeri proti Sarajevu in tik pred akvaduktom Bijela zavila desno na ozko stransko cesto (odcep ni označen). Po minuti ali dveh asfalta zmanjka, nadaljujeva še kratek čas po solidnem makadamu in ob informativni tabli, ki nama obljublja dve do dve uri in pol hoje v eno smer, parkirava.

Približno polovico poti sva hodila vzdolž struge Bijele, enkrat tik ob njej, spet drugič visoko nad njo in kar nekajkrat sva zamenjala breg. Na samo en mostiček sva naletela, v vseh drugih primerih sva si pomagala s prečenjem prek večjih kamnov. Kadar je vodostaj zelo visok, se je treba znajti po svoje. In ko je ravno sonce začelo kazati svojo moč, je markacija nakazala smer v prijetno hladno senco gozda, ki naju je med zložnim vzponom spremljala vse do vhoda v pečino.  

Časovnico sva prekoračila. Razlog? Naletela sva na neizmerno število pajčevin (s pajki v sredini kakopak), ki so bile napletene z enega konca poti na drugega. Pa naj je bila pot široka meter ali pa tri. In moja boljša polovica je v svojem prepričanju, da se nobenemu živemu bitjecu ne sme storiti žalega (no, edino za komarje in klope tako ne misli), zelo počasi in previdno prestavljala mreže, da sva midva lahko prišla mimo in da jo obenem nisva čisto do konca raztrgala. In to je trajalo… Ampak jaz sem bila vseeno vesela, da to počne on in da meni ni treba in sem se z veseljem postavila na začelje »kolone«… 😉 🙂

Nekaj vam obljubim. Če se boste podali na to pot, boste, ne glede na to, koliko posnetkov si boste na youtubu predhodno ogledali, ob vstopu v pečino ostali odprtih ust. Neizmerna mogočnost vzame dih. Tišine ni. Voda šumi in buči, glasno in mogočno. Si hočeva na kakšne tri metre razdalje izmenjati par besed, pa ne gre. Se ne slišiva, dokler nisva tesno drug ob drugem. Pogledava navzgor, neba skoraj ni videti. Le ogromne, strme, gladke stene naju obdajajo. Tu in tam med njihovimi robovi nekje visoko gor kak sončni žarek najde pot in posveti na dno pečine. Brodiva po vodi, sem pa tja nama sega do kolen. Če ne bi bila tako ledeno mrzla, bi tam lahko preživela ure in ure. Malo sva si noge od časa do časa »pogrela« tako, da sva za nekaj trenutkov stopila iz vode na kakšno visoko skalo, samo da sva bila »na suhem«. Po slabih sto metrih pride tisto najlepše – mogočen, približno deset metrov visok slap… Vsaka beseda je odveč, treba je priti in videti. In prav noben korak na celi poti za videti tole se ne zdi odveč…

Mimogrede dodam še namig – hoditi po pečini bos se meni ne zdi dobra ideja, sploh če je vode veliko. Dna struge se večkrat ne vidi, škoda bi bilo tvegati kakšno poškodbo. Jaz sem imela obute copate za v vodo, ki so se izkazali za odlično rešitev, pa še za nosit so čisto lahki.

Zdi se, da ta pot ni zelo obiskana. Midva sva srečala edino veliko metuljev in kačjih pastirjev, nekaj plazilcev, eno želvo in ogromno pajkov. In zdi se, da tudi mnogi domačini ne vedo, kakšen dragulj imajo tako rekoč pred domačim pragom. Za najinega sobodajalca že lahko to trdim, pa tudi za mladenko na turističnih informacijah v Mostarju, kamor sva se šla zvečer za hec pozanimat glede vodenih tur do pečine Bijele. Pojma ni imela o čem sprašujeva in dejala, da sva čisto prva, ki naju to zanima. Seveda si ne delava utvar, da bo vedno tako. A dokler je, se tole res, res splača obiskati…