V tem, da smo ravno v Timişoari (Romuni ime mesta izgovorijo »Timišoara«, v slovenščini pa se najbolj pogosto uporablja eksonim Temišvar) naredili prvi postanek in prav tu začeli naše raziskovanje in spoznavanje Romunije, je za ščepec simbolike. Temišvar je bil namreč v svoji bogati zgodovini večkrat mesto začetkov oziroma v marsičem prvi. Bil je recimo prvo evropsko mesto, po katerem je leta 1869 zapeljal tramvaj, ki so ga vlekli konji, dvajset let kasneje je bilo to prvo mesto v Evropi (in drugo na svetu takoj za New Yorkom), ki je dobilo električno cestno razsvetljavo in med Romuni je poznan kot »prvo svobodno mesto«, saj so ravno tu sredi decembra leta 1989 vzniknile prve demonstracije proti tedanjemu komunističnemu režimu.
Do Temišvara, ki je mimogrede nam najbližje večje romunsko mesto (po številu prebivalcev nekako tako veliko kot recimo Ljubljana), se v približno enakem času – slabih osmih urah – lahko pripeljemo po dveh poteh. Ker smo imeli v načrtu, da se bomo vračali prek Madžarske, smo za tja grede izbrali vožnjo mimo Zagreba in Beograda. Potem, ko smo se nastanili v hotelu, smo odšli na ogled mesta. Želja biti čim hitreje v središču dogajanja in ujeti še kakšno uro lepe pozno popoldanske svetlobe za fotografiranje je narekovala izbiro: namesto pol urnega pešačenja do centra smo se odločili za vožnjo s taksijem. In veste kaj? V nasprotju z vsemi pričakovanji nas voznik ni niti poskušal prinesti naokoli. Vklopljen taksimeter, izdan račun in smešno nizka cena so nas napeljali na misel, da v Romuniji pa le morda vsi ne goljufajo in ne kradejo kot so nas mnogi strašili pred odhodom. Dober obet je bil to pred nadaljevanjem potovanja, ni kaj!
Že dolgo se v kakšnem mestu nisem počutila tako prijetno, kot ravno v Temišvaru. Na ulicah je bilo živahno, vzdušje sproščeno. Zdelo se je, da se nikomur nikamor ne mudi, da so vsi tam zato, da se družijo in uživajo v toplem poletnem večeru. Morda je bilo tako zato, ker smo se tam znašli ravno na petek, ko hitenje in napetost ob koncu delovnega tedna že tako ali tako običajno malo popustita…
Ko si enkrat v centru, so vse stvari blizu ter z lahkoto in najlepše dosegljive kar peš. Glavni pečat mestu daje bogata arhitekturna dediščina nekdanje vladavine Habsburžanov, ki je res čudovita in zaradi katere mestu rečejo kar Mali Dunaj (Little Vienna). Ko pa izza ovinka pricinglja še tramvaj, asociacija na avstrijsko prestolnico postane samo še močnejša in bolj živa… 🙂
Potepati se po Temišvaru je res lepo. Mestni trgi, široke promenade, lepo urejeni parki polni cvetja in za povrh mirno sprehajališče vzdolž obrežja reke Begej so nas navdušili. Po vsem videnem sem še bolj kot prej presenečena, da tako malo individualnih turistov in popotnikov ter turističnih agencij uvrsti Temišvar v svoj program potovanja po Romuniji. Mi smo uživali od prve do zadnje minute. In ko smo proti večeru na najlepšem in najbolj slikovitem trgu v mestu – Piati Unirii – prvič pokušali čisto pravo »domače« temišvarsko pivo, smo si mislili, da če se po prvem dnevu celo potovanje pozna, potem nas čaka v Romuniji še veliko, veliko lepega…
Postanek v Temišvaru bi z lahkoto raztegnili vsaj še na sobotno dopoldne, pa ga nismo. Ker smo bili pač preveč radovedni, kaj nas čaka v Transilvaniji. O tem pa na blogu čez nekaj dni… 🙂
