Grof Drakula je – pa naj bo resnica o njem takšna ali drugačna – blagovna znamka romunskega turizma. In to znamka, ki nosi zlata jajca. In pri tem se prav nihče ne sekira – ne turisti, Romuni pa še manj – da je marsikatera »resnica« o njem močno izkrivljena. Romuni so »literarnega« Drakulo, ki ga je l. 1897 po resničnem liku maščevalnega in okrutnega vladarja Vlada Tepeša ustvaril irski pisatelj Bram Stocker, pograbili kot donosno tržno nišo. In ko so po romanu posneli še film, je bila »zvezda« dokončno rojena. Od tedaj govoricam, v katerih mestih in vaseh in gradovih vse naj bi Vlad Tepeš bival, ni ne konca ne kraja. Nekje sem prebrala hudomušno ugotovitev, da bi moral biti grof skoraj nesmrten, da bi vsaj nekaj časa lahko preživel povsod tam, kjer trdijo, da je v resnici živel. Med drugim recimo tudi na gradu Bran, ki naj bi bil najbolj »Drakulov« grad, pa čeprav menda Vlada ravno v tem gradu sploh nikoli ni bilo. Kakorkoli, Romuni očitno dobro vedo, da so v turizmu pač važne zgodbe. In to o Drakuli znajo še kako dobro prodajati. Toliko turistov kot ravno v Branu, namreč nismo srečali nikjer drugje v Romuniji…
Grad nas ni ravno navdušil. Da je lepo urejen, drži. To je pa tudi vse. Kar se mene tiče, Drakula v tem gradu pač ni »prisoten«. Če veste, kaj mislim… A to seveda ne pomeni, da mi je obiska žal. Nikakor. Tako je vsaj radovednost potešena in najina najstnica ni ostala brez obvezne fotke za na instagram 🙂 …
Duh Drakule je morda za eno čisto mičkeno malenkost bolj navzoč v Sighișoari, kjer se je Vlad Tepeš v resnici rodil. A po mojem mnenju se to eno najbolje ohranjenih srednjeveških mest v Evropi, ki ga je celo Unesco vzel pod svojo zaščito, splača obiskati zaradi vsega drugega, le zaradi rojstne hiše Vlada Tepeša ne. Sighișoara je bila za mene skoraj kot ljubezen na prvi pogled in to še predno sem tja zares prišla. Že ko sem si pred odhodom od doma ogledovala njene fotografije, sem vedela, da mi bo všeč in bilo mi je jasno, zakaj mnogi trdijo, da je to najlepše mestece v Romuniji…
V Sighișoari smo ostali dve noči. Čeprav to malo, a nadvse slikovito mestece lahko prehodiš po dolgem in počez v manj kot pol dneva, je pohajkovanje po njegovih barvitih ulicah tako prijetno, da smo ga nekajkrat ponovili. Obenem je bila Sighișoara naša »baza« za odkrivanje še drugih obrazov Transilvanije, tudi Sedmograška imenovane. Pokrajini, ki leži v objemu karpatskega loka, prav gotovo pomemben pečat dajejo številne vasi z utrjenimi cerkvami. Ustanavljali in gradili so jih nemški kmetje in obrtniki, ki so se na povabilo ogrskega kralja na to tedaj slabo obljudeno ozemlje začeli naseljevati v 12. stoletju. Največ jih je prišlo iz gosto poseljenega Porenja. Obiskali smo eno njihovih najlepših in najbolj znanih vasi – Biertan.
Še po nečem nam bo Transilvanija ostala v izredno lepem spominu. Po njenem podeželju. Po številnih obcestnih vaseh skozi katere smo se vozili in katerih urejenosti se nismo mogli načuditi in po vasi Viscri, v katero smo se pripeljali po prašni, luknjasti in mestoma blatni makadamski cesti. Zdi se, da se je v tej vasi enkrat vmes čas ustavil, a glede na številne obnovljene kmečke hiše in njihova posestva se očitno spet počasi vrti naprej. Da se le ne bi vrtel prehitro, kajti taka, kot je vas sedaj, nam je bila res všeč…
Se nadaljuje… 🙂