Markirane poti

Ko sva bila na Sabotinu prvič, to je bilo slabih šest let nazaj, nama je bila pot všeč, le razgledov nisva imela skoraj nobenih. Zato sva si …

Če je bila zadnja lanska (tura mislim) prijetno topla in vsa s soncem obsijana, pa naj bo še prva letošnja prav taka, sva si rekla v začetku …

Sva vedela, da bo zadnja letošnja… in sva si rekla, naj bo potemtakem ena res očarljivo lepa, prijetno topla, z razgledi radodarna …

Res ne vem, kaj mi je letos. V hribih je že sneg, meni, ki imam sicer zimo tako zelo rada, pa še kar paše vandrati po kopnih in s soncem obsijanih strmalih. …

Če bi mi bil Matajur veliko bližje, kot mi je, bi bil to zagotovo hrib, na katerega bi vzpone štela v desetinah, če ne še kaj več. Nanj bi se vzpenjala večkrat …

Kmalu zatem, ko se november prevesi v drugo polovico, pride dan, ki je za naju malo poseben. In si ga zato vedno želiva preživeti na malo poseben način. A želje so seveda eno, realnost pa ponavadi krojijo …

V četrtek zjutraj budilka ni imela niti najmanjših možnosti, da bi zmagala v boju z najino zaspanostjo. To se nama že zelo dolgo ni zgodilo,  a tokrat pač ni šlo. Pa nisva šla pozno spat. Sploh ne. …

Ne morem pomagati, ampak resnica je ta, da za mene ni lepe jeseni brez ene lepe, zlato rumene macesnove ture. Izbire je …

Končno dnevi, za katere vsako jesen tako zelo držim pesti, da bi se zgodili. Dnevi, ko nastopi »indijansko poletje«. Ko se narava …

Meni ena najljubših tur iz doline Vrata. Pa mojemu dragemu najbrž tudi, ker čeprav sem v četrtek zvečer že tretjič v zadnjih nekaj letih rekla, da bi rada šla spet gor, ni imel nič proti… 🙂 …