Bela peč – razgledni balkon nad kočo Gilberti

Ne vem kdaj se je nazadnje zgodilo, da skoraj dva meseca nisva bila v hribih! Abstinenčno krizo nama je sem pa tja pomagal ublažiti najin »hišni« hribček, ampak v nedogled tako pač ne gre. In ko se je končno vse poklopilo, da sva se lahko odpravila nekam dlje, je za načrtovanje česa novega in še neznanega zmanjkalo časa. K sreči imava »na zalogi« veliko lepih prehojenih poti, ki ves čas potiho kličejo k ponovitvi. Eno tako sva izbrala tokrat. In šla na Belo peč… 

Izpred petih let nama je v spominu ostalo to, da ta 2146 metrov visok »osamelec«, pomaknjen na severni rob kaninskega pogorja, nudi čudovite razglede in da pot nanj – če izberemo tisto, ki gor pelje z Nevejskega prevala (Sella Nevea, 1142 m) prek planine Gorjuda (Casera Goriuda di sopra) in mimo bivaka Marušič (Bivacco Elio Marussich), postreže s slikovitostjo, kot malokatera druga.  

Začetek poti z oznako 645/a je malce skrit, najdemo ga, če gremo od spodnje postaje gondole čez travnik do gozda. Ni treba biti ravno »ekspert«, da pot prehodiš, čeravno na tablici tako piše (per escursionisti esperti), je pa res, da je pot mestoma fino strma in tudi izpostavljena in da siguren korak ni odveč. Ko se nad planino po kakšne pol ure končno izvijemo iz objema redkega gozda, se začne, vsaj za najin okus, najlepši del poti – čudovito, samotno, razgledno, slikovito in nič kaj naporno potepanje po nama tako ljubem kaninskem krasu. Skalna planota, Oslova jama (Foran dal Muss) imenovana, daje videz prave kraške puščave in tu si res ne moreš kaj, da se ne bi ustavljal in se čudil in se spet ustavljal in v mislih ničkolikokrat namenil en globok poklon naravi in njeni enkratnosti…

Pri bivaku je bilo, tako kot običajno, samote konec. Do tu namreč številni »turisti« pridejo od koče Gilberti po čudoviti, zložni mulatjeri (632), po kateri se v resnici sprehodiš kot po promenadi – midva sva se po njej vračala.

Čeprav so pot na Belo peč (Bila Pec) z istoimenskega sedla (Sella Bila Pec) menda speljali že l. 1894, pa pristop še vedno ni uradno markiran. Sledimo pač rdečim pikam in možicem. Vzpon je kratek, posebej zahteven ni, ravno sprehod pa tudi ne. Na nekaj mestih je le potrebno prijeti za skalo. Z drugimi besedami, malo poplezati. Verjetno je tudi to razlog, da so se od res številnih izletnikov, ki sva jih srečala na sedlu, zelo redki namenili tudi na vrh.

Pri koči Gilberti (Rifugio Celso Gilberti, 1850 m) sva se odločila, da sva bila za tisti dan že dovolj pridna in sva si namesto 700 višincev peš sestopa privoščila dodatno uro poležavanja na sončni terasi in se v dolino za osem evrov po osebi odpeljala z gondolo. Slabo vest sva pregnala z mislijo na to, da nama bodo najina kolena enkrat daleč v prihodnosti na stara leta zagotovo hvaležna… 🙂 Tako nekako, kot sta bili recimo hvaležni najini suhi grli, ko sva po njima zlila osvežilno hladno točeno – saj veste kaj in kot so bile hvaležne brbončice, ko so dobile za okušat friko s polento… 🙂

Tudi v drugo naju je tura navdušila. Če bi jo kdo želel ponoviti, naj povem, da bo tudi brez vzpona na Belo peč (če se komu zdi prezahteven), prav tako lepa. In po drugi strani, če se komu zdi prekratka, naj jo le podaljša še z vzponom na Vrh Grubje (Picco di Grubia) tik nad bivakom in/ali morda celo na Žrd (Monte Sart) in dam roko v ogenj, da ne bo razočaran… 🙂