Rezijanska “Ta Stara Pot”

Kako zelo fino, če imaš med prijatelji in znanci ljudi, ki imajo tako radi dolino Rezijo, da se vanjo pogosto vračajo in o svojih doživetjih za povrh še poročajo. In potem tebi na predvečer vremensko prelepe sobote ni treba drugega, kot da narediš »kopi-pejst« in že imaš izdelan »itinerar« za naslednji dan. 🙂

Jaz si običajno kakšne dobre predloge zapisujem na listke, ki jih potem mečem v mojo »skrinjico želja«, a se neredko zgodi, da se te ideje zelo, zelo »postarajo«. No, ko pa je Bojan slaba dva meseca nazaj opisal svoj potep po Ta Stari Poti v Reziji (Bojan, res hvala!), si tega nisem nikamor napisala. Ni bilo treba, ker sem vedela, da to pa ne bo ušlo iz spomina in da s tem pa ne bova odlašala.

Ta Staro Pot so uredili in označili lani spomladi v sklopu projekta Poti Po Näs. Povezuje vsa glavna naselja v dolini (Ravanca, Bila, Gost, Liščace, Njiva, Osojane) po stezah, ki so jih nekoč uporabljali in po njih hodili domačini. Pot je krožna, v dolžino meri 14 kilometrov, v višino 500 metrov. Če je to komu preveč – bližnjice so označene. Če je to komu premalo – pot je mogoče povezati s Ta Lipo Potjo, v tem primeru skupaj naneseta več kot za pol maratona dolžincev.

Začetek poti je v Ravanci pred cerkvijo, kjer je možno brezplačno parkiranje. Pot je precej zgledno označena, a vseeno je potrebno biti na oznake kar pozoren, da ne »pičiš« mimo kakšnega odcepa, kot sva to očitno storila midva. Potem, ko sva prečkala most prek reke Rezije, kjer je tudi izhodišče za Kucer, sva se usmerila proti zaselku Liščace. Po krasni stezi sva hodila, lepo uhojena je bila, midva sva nepopisno uživala, niti pomislila nisva, da bi morala kaj posebej gledati za smernimi tablicami, a kar naenkrat sva se znašla na točki, ko poti naprej ni bilo več. Jaz sem predlagala, da se vrneva in poiščeva odcep, ki da je zagotovo označen, le spregledala sva ga, moj dragi pa je očitno na vsak način želel dati na »preizkušnjo« svoj smisel za orientacijo rekoč, da »po njegovo morava samo tjale gor na greben in na drugi strani naju zagotovo čaka označena potka«. Ko sem ga vprašala, kako to ve, mi je odvrnil, da sva pa ja bila v teh koncih že tolikokrat, da je prepričan, da ima prav. In sva zagrizla v strmino. Prisežem, da se mi je zdelo, da je tu potka nekoč celo bila (morda pa sva hodila po še starejši poti kot je označena Ta Stara Pot 🙂 ) in onstran grebenske rezi sva v resnici stopila na stezo, ki sva jo dol ob Reziji očitno nekje zgrešila. Meni so se usta razlezla v nasmeh, moj dragi pa ni pokazal nobenega posebnega navdušenja, češ, »itak sem vedel«. No, jaz pa vem, da si je sam pri sebi kar oddahnil, ker če potke ne bi bilo, bi znala Gita ratati malo sitna… 🙂 . Kakorkoli, dala sva si »petko« in sproščeno nadaljevala…     

Ko se sprehodiš po Ta Stari Poti, se ti v resnici zdi, kot da se je čas malo zavrtel nazaj. Kar nekako čutiš pridih časov, ki so že zdavnaj minili. In si hvaležen, da jih lahko na ta način vsaj malo podoživiš.

Preden končam, moram omeniti še eno stvar, ki se nama je zgodila, ko sva se spustila v naselje Liščace. Na dvorišču ene prvih hiš, mimo katerih sva šla, se je igral fantič, ocenila sva, da ni mogel imeti več kot tri, največ štiri leta. Ko naju je zagledal, nama je pomahal in zaklical »dober dan«. Res sva bila presenečena. Seveda sva prijazno in glasno odzdravila in se potem še nekaj časa menila, kako se zaradi tega »dober dana« počutiva v tem koncu ta dan še za kanček bolj domače… 🙂