9-dnevni “road trip” po Bosni in Hercegovini

Ko se začne bližati poletje, je vprašanje »kam pa letos na dopust« eno največkrat slišanih. O tem se pogovarjajo vsi in povsod. In opazovati, kako se ljudje odzovejo, ko dobijo odgovor, je tako zelo zanimivo. Jaz sem se letos ob tem še posebej zabavala. Ko je komu najina starejša hči povedala, da se odpravlja v Vietnam, je sledil en dooolg in občudujoč »uauuuuu«. Ko sem jaz odgovorila, da midva greva pa v Bosno, je ponavadi sledil najprej trenutek tišine… Očitno je bilo, da sem marsikoga na nek način spravila v zadrego in ni vedel, kaj naj reče. Kakšen je malo debelo gledal, spet drugemu so ostala usta odprta, nekaj se jih je hitro »zbralo« in se trudilo vljudnostno izraziti navdušenje nad najino izbiro v stilu »aha, ja zanimivo, ja fino no…«, tisti bolj »ta domači« so pa »udarili« kar naravnost in odkrito v smislu »ja kaj vama pa je, kaj pa bosta v Bosni«… Ampak da ne mečem čisto vseh v isti koš – seveda, bilo je tudi nekaj takih, ki se jim je najina odločitev iskreno zdela super in jim je bilo tako kot nama čisto jasno, kaj bova midva tam. To so bili v glavnem tisti, ki so po Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju: Bosni) že potovali…

Kratek povzetek potovanja…

Vožnjo sva zastavila prek Metlike in Karlovca do mejnega prehoda Izačić (v bližini Bihaća), na katerem sva zapustila Hrvaško. Nadaljevala sva do Nacionalnega parka Una in tam naredila prvi ta zaresen postanek. Muhasto vreme nama je naklonilo ravno toliko suhih minutk, da sva si brez dežnika uspela ogledati znameniti Štrbački buk in slapove pri Martin Brodu, potem pa sva z vožnjo nadaljevala do Ramskega jezera, kjer sva dvakrat prenočila. Potem, ko sva si naslednje dopoldne ogledala bližnjo in tudi malo bolj daljno okolico jezera, sva popoldne izkoristila za izlet na planoto nad Livnim, kjer se pasejo divji konji. Tretji dan sva se zapeljala v mesto Konjic, kjer sva si ogledala Titov bunker, nato pa preko Bjelašnice s postankom v najvišje ležeči bosanski vasi Lukomir nadaljevala do Sarajeva. Jutro petega dne naju ni navdalo z optimizmom. Vreme se je očitno začelo kvariti in to ravno, ko sva bila namenjena hribom naproti. Odpeljala sva se v smeri Foče, kjer sva zavila na ogled zanimivih peščenih piramid, nato pa nadaljevala do Nacionalnega parka Sutjeska. V Tjentištu sva se povzpela do spomenika padlim borcem znamenite bitke na Sutjeski ter se kljub neobetavni napovedi založila s podrobnim zemljevidom pohodniških poti v okolici. Proti večeru sva se razveselila srečanja z Azro in Mirom in prijeten klepet smo zavlekli še v prvo uro naslednjega dne. Nekaj ur kasneje sva se zbudila v oblačno in rahlo deževno jutro in jasno je bilo, da z načrtovanim vzponom na Maglić (2386 m), najvišji vrh Bosne in Hercegovine tokrat ne bo nič. Tako sva sredi dopoldneva zapustila apartma in se odpeljala proti Mostarju. Bolj ko sva se vozila proti jugu, bolj se je jasnilo in ker sva imela več kot dovolj časa, sva si šla ogledat še Vrelo Bune v mestecu Blagaj. Za mnoge eden najlepših krajev v Bosni nasploh na naju ni naredil posebnega vtisa. Zna biti, da je bila za to kriva nepopisna gneča turistov. Pravo nasprotje je bil dan kasneje obisk pečine Mostarske Bijele, ki je bil po najinem mnenju zagotovo vrhunec celega potovanja. Deveti dan sva z obiskom mesteca Počitelj zaključila z odkrivanjem lepot Bosne, potem pa se pred odhodom domov še za tri dni prestavila na Makarsko riviero… 🙂

Potovala sva v najinem stilu »manj je več«. Številne, za mnoge »must see« znamenitosti sva kar preskočila, pa četudi sva se vozila mimo, nekatere sva izpustila z namenom, da jih bova obiskala prihodnjič. Ne vem zakaj, ampak že pred odhodom sva si mislila, da bova v Bosno verjetno še kdaj šla, zdaj to veva zagotovo… 

Zakaj nama je bilo v Bosni tako zelo všeč in zakaj bova še šla?    

Bosna je blizu. No, kakšnemu Skandinavcu ravno ne, nama, ki sva do tja potovala iz Slovenije, pač. Zato potovanje z lastnim avtomobilom ni naporno, po najinem mnenju je celo najbolj udobno in preprosto (paziti je potrebno edino na pogoste radarske kontrole in ne pozabiti zelene karte). Bližina ima vsaj še dve prednosti: ni nujno treba videti vsega naenkrat, ker tja lahko potuješ večkrat in drugič, tja se splača tudi samo za nekaj dni. Dobra ideja je na primer kombinirati morski dopust na Jadranu z nekaj dnevi potovanja po Bosni spotoma tja ali nazaj grede.

Narava je čudovita. Zelena pokrajina, čarobno lepa jezera, živahne reke, divje soteske, mogočni slapovi, gore s krasnimi razgledi… Bosna ponuja toliko različnih stvari, da res vsak ljubitelj narave lahko najde nekaj zase. Le odločiti se je včasih težko, čemu dati prednost… 🙂 

Ljudje so izjemno prijazni. Nisva se mogla znebiti občutka, da sva bila res čisto povsod iskreno dobrodošla. Nekaj je gotovo na tem, da nas na poseben način druži »skupna preteklost« in da nam je vsem fino, da lahko »pričamo po naše«. A ne glede na to – v vsakem kontaktu je bilo »tisto nekaj več« kot zgolj »daj-dam«…

Hrana je odlična. V Bosni res ni skrbi, da bi človek ostal lačen. Midva sva se v glavnem držala jedi z žara, ker imava to pač zelo rada, a tudi za take, ki niso ravno veliki ljubitelji mesa, se najde izbira. Njihove pite na primer so zelo okusne. Jaz sem prvič jedla »krompirušo« in bila navdušena. In ja, ko »pade cukr« je v Bosni na vsakem vogalu kaj pri roki… 🙂

Bosna ima orientalski pridih. Komur je všeč (nama je zelo), mu ni treba ravno do Turčije ali še dlje, da bi ga vsaj malo začutil in doživel…

Bosna je poceni. Ena od »lepot« Bosne so zagotovo tudi cene. Njihova valuta je konvertibilna marka (2 KM = cca. 1 evro). Hrana je občutno poceni, tako v trgovinah, kot v restavracijah. Najedli se boste lahko že za nekaj evrov, pa tudi žejo s pivom pogasili za evro ali dva. Tudi cene prenočišč so zelo ugodne. Najdražje sva spala seveda v Sarajevu (dvoposteljna soba z zares bogatim zajtrkom streljaj od Baščaršije – 45 evrov), najceneje v Tjentištu, kjer sva za izjemno prostoren apartma plačala zgolj 20 evrov. Sem pa tja sva naletela tudi na kakšno čisto »turistično« ceno. V Sarajevu na primer za tujce vožnja z vzpenjačo na Trebević stane 10 evrov na osebo, za prebivalce BiH pa zgolj 3…      

Bosna je raznolika. Morda je to celo ena od značilnosti, ki jih midva na destinacijah, ki si jih izbereva za potovanje, najbolj ceniva. A Bosna ni pestra zgolj po naravnih danostih (podobno kot v Sloveniji se na primer lahko v nekaj urah iz območja dvatisočakov pripelješ do morja), pač pa tudi po svojem zgodovinskem, kulturnem, narodnostnem in verskem značaju. Ko bi jo le vse te razlike v prihodnje samo še bogatile, ne pa razdvajale… 

Če povzamem – čudovito sva se imela in toliko lepega sva videla… pa »samo« v Bosni sva bila… 🙂