Goriška Brda v barvah jeseni

Ko sva si dve leti in pol nazaj prvič vzela malo več časa za raziskovanje in spoznavanje Goriških Brd – bilo je ravno v času, ko so češnje dozorele, sva si obljubila, da se bova v ta konec še vrnila. »Prav gotovo enkrat, ko bodo češnje šele cvetele, pa enkrat jeseni, ko se bodo obrane trte odele v čudovito zlato rumeno barvo in pozlatile celo pokrajino, pa…« sva takrat naštevala… No, vmes so češnje že dvakrat odcvetele in trte že trikrat obrodile, ko naju še kar ni bilo na ponoven obisk. Sva se pa na najino obljubo spomnila zadnje dni letošnjega oktobra, ko se je v naše kraje vrnilo »poletje«…

O tem, kako lepo imajo v Brdih urejene pohodne poti, ki nosijo imena po starih sortah češenj, sem pisala že ob prvem obisku. Takrat sva prehodila »Drugmbernco«, tokrat sva se odločila za »Trcinko«. 

Na spletu sem izbrskala podatek, da sorta »trcinka« izvira iz okolice mesteca Tarcento v Videmski pokrajini, od tod tudi ime. Na Goriško se je razširila v začetku 20. stoletja. To je pozna sorta češenj, katere sadež ima izredno trdo meso, barva kožice pa je ob zrelosti popolnoma črna. Njena posebnost naj bi bil okus – premore posebno grenko-sladko aromo, ki se odlično poda izdelavi češnjevega likerja in sladic.

To približno 10 kilometrov dolgo krožno pot sva izbrala zato, ker sva vedela, da bova po njej precej časa hodila med »zlatimi« vinogradi ter da bova mimogrede lahko obiskala še naravno znamenitost Krčnik – sotesko s koriti in naravnim mostom, ki jo je ustvaril potok Kožbanjšček.  

Ker sva se z iskanjem izhodišča (»spomenik pri Peternelu«) malenkost lovila, naj »ponavljalcem« na kratko pomagam z opisom: v kraju Dobrovo, ki velja za upravno središče Brd, je treba nadaljevati proti vasi Neblo. Ko se sredi vasi znajdete na križišču, kjer prednostna cesta na levo vodi do mejnega prehoda z Italijo, morate zaviti desno v smeri Golo Brdo. Po približno dveh kilometrih boste ob malo večjem križišču opazili obeležje, posvečeno žrtvam tragedije med drugo svetovno vojno ter informativno tablo in smerno puščico za začetek »Trcinke«. Prostor za parkiranje sva tudi na nadvse lepo soboto, ko so Brda imela veliko obiska, našla brez problema.

Pot je prav lepa, razgibana in raznovrstna. Če rečem čisto na pamet, bi jo razdelila na tri dele: prva tretjina vodi med vinogradi, druga po gozdu, tretja pa po asfaltu po dolini vzdolž struge Kožbanjščka. Kar se naju tiče, nama je bil vsekakor najbolj všeč prvi del. Pot med trtami je slikovita, razgledna in prav čudovito jesensko pisana. Za del skozi gozd je treba pripomniti, da zna biti po dežju kar blaten. Nama je bil prijeten za hojo, ker sva bila končno deležna nekaj sence in hladu. Je pač hudir, če imaš v glavi zgolj to, da so vendar oktobru šteti dnevi in ti zato niti na pamet ne pade, da bi kratke hlače vsaj s seboj vzel, kaj šele, da bi jih oblekel, pa čeprav je napovednih debelih 25 stopinj. Ja, tam na prostem, sredi vinogradov nama je bilo zares vrooooče, kot sredi poletja. Če komu hoja po asfaltu ne diši, naj ga potolažim, da nama tudi ne, a je tale kar hitro minila. Vmes za popestritev namreč dvakrat zavijemo s ceste – najprej enkrat levo za ogled Krčnika, potem pa še enkrat malo naprej desno proti tolmunom, Kotline imenovanim, kjer se poleti baje tudi kopajo…

Izbira »Trcinke« se nama je na koncu zdela kot zadetek v polno. Ko sva se vozila na izhodišče, so se nama Brda na tisto lepo sobotno popoldne zdela kot eno mravljišče polno pohodnikov in kolesarjev, ki so bili namenjeni v vse mogoče smeri, a midva sva bila na »najini« poti ves čas čisto sama… 🙂

Lepo je bilo, jesenska Brda so naju navdušila. Prideva spet… idej in želja imava za tiste konce še kar nekaj… 🙂