Jesenski potep po Dleskovški planoti

Ko sem lani oktobra objavila prispevek o »eni lepi macesnovi« se je pod objavo zvrstilo kar nekaj komentarjev. Bralec Vili mi je napisal: »Lep, »zlati« pozdrav si nam poslala s Slemenove špice…. A da pristavim svoj »lonček« – prečudovita je v tem »zlatem času« planina Ravni in kot »zapriseženi štajerec« je ne zamenjam za vašo »gorenjsko špico«. Pa jo pridi pogledat in primerjat…« 🙂

Namigov za kakšno lepo doživetje se nikoli ne branim, nasprotno, hvaležna sem zanje in ni mi bilo treba dvakrat reči. Le počakala sem, da bo leto naokoli in da bodo macesni znova zlati in sva šla…

Po nešteto ovinkih (no, toliko se jih je meni zdelo, moj dragi »šofer« pa trdi, da sta bila itak samo dva, levi in desni, le da sta se malo večkrat ponovila 😉 ) sva se na najino izhodišče na planino Ravne (tudi Ravni imenovano) pripeljala tako rekoč v trenutku, ko je simpatično planšarijo in macesnov gozd za njo obsijalo sonce. Bil je prizor kot iz pravljice, ki naju je na planini zadržal kar nekaj časa. Nisva vedela, kaj naju še vse čaka na poti, a sva si bila enotna, da se je že samo zaradi tega pogleda splačalo pripeljati tako daleč…

Dleskovška planota (tudi Veža imenovana) je nadvse slikovit in razgiban kraški svet, prepreden z neštetimi potmi in stezicami (veliko je nemarkiranih), ki ponujajo številne možnosti za krajše ali daljše pohode. Midva sva naredila takle krog: Planina Ravne – Planina Polšak – Križevnik – Velika Zelenica  – Veliki Vrh – Planina Dolga Trata – Planina Ravne.

Markacije so naju usmerjale le v začetnem delu poti proti Planini Polšak in med sestopom z Velikega vrha nazaj na izhodišče, preostali del te poti pa ni markiran. Steze so večinoma kar lahko sledljive, sem ter tja pa je le treba malo bolj pozorno pogledati za možici, še posebej, če si v teh koncih prvič. Še najbolj to velja za vršni del vzpona proti Veliki Zelenici.

No, če sva mislila, da bova kaj lepšega, kot je bila z jutranjim soncem obsijana planina Ravne v nadaljevanju težko videla, sva se motila. Še veliko je bilo prizorov tega dne, ki so naju očarali… pa naj si gre za idilično planino Polšak, ki kot majcena zelena oaza leži med v tem času zlato žarečimi macesnovimi gozdovi, za drzno podobo Ojstrice, ki se kaže obiskovalcu Križevnika ali za vrtoglavi pogled globoko dol v več kot tisoč metrov nižje ležeči Robanov kot. Pa še bi lahko naštevala… Vse bolj se mi zdi, da se nama je svet, ki ga doslej skoraj nisva poznala, predstavil na najlepši možni način in se nama priljubil do te mere, da ga bova zagotovo še kdaj obiskala… 🙂