Pokljuška soteska – manj znan biser v okolici Bleda

Če kje občutim neizmerno moč in neopisljivo veličastnost narave, potem je to v soteskah. Njihova ujetost med desetine metrov visoke skalne pregrade, tesni prehodi, ki so ponekod tako ozki, da spominjajo na šivankino uho in temačnost, ki se niti v sončnih dneh popolnoma ne razblini, je tisto, kar me očara. Zato obisk Pokljuške soteske ni bil naključen. Nasprotno, bil je že dolgo časa načrtovan. Ampak je že bilo tako, da sva vedno nečemu drugemu dala prednost. Tokrat pa se je ravno vse »poklopilo«. Na včerajšnji turi nad Rezijo sva se ravno toliko nahodila, da nama je bil za danes dovolj samo sprehod, vožnja je bila včeraj ravno toliko dolga, da sva si za danes želela kaj bližjega in ravno toliko zgodaj sva včeraj vstala, da sva danes z veseljem malo poležala. In potem nama je ostalo ravno dovolj uric dneva, da sva si tole željo končno izpolnila.  

Pokljuška soteska ni med najbolj znanimi naravnimi znamenitostmi. Niti v okolici Bleda ne, kaj šele v Sloveniji. Največ slave in s tem tudi obiskovalcev ji odščipne mnogo bolj znana bližnja soteska Vintgar. Zato je velika verjetnost, da vas bo sprejela taka, kot je najlepša – tiha in samotna. Kdor to dvoje ceni, ta tu bržkone ne bo razočaran.

Do vstopa v sotesko pridemo iz vasi Krnica, kjer se začne dolina Radovna. Od konca vasi, kjer tudi asfalta zmanjka, je še približno kilometer ozke makadamske ceste do parkirišča, kjer je tudi informativna tabla. Običajni prometni gneči, ki na Bledu vlada v poletnih mesecih in ob lepih vikendih skozi vse leto, sva se izognila tako, da sva na gorenjski avtocesti namesto izvoza Lesce izbrala šele naslednji izvoz Lipce (Jesenice – vzhod) in nato do Krnice nadaljevala skozi naselja Kočna ter Spodnje in Zgornje Gorje. Prav lepa cesta je to, vožnja pa udobna in brez zastojev. Gotovo bo to od zdaj večkrat najina izbira tudi ko se bova vozila na Pokljuko.    

Za Pokljuško sotesko pravijo, da je eden najlepših primerkov suhe soteske v tem delu Evrope. Nima namreč stalnega vodnega toka, zato je voda ne spreminja več in je prehodna kar po dnu. Edino po obilnejših padavinah v njenem spodnjem delu teče potok Ribščica kot pritok Radovne in v stranski dolini menda občasno »oživi« celo 22 metrov visok slap. A čeprav smo v letošnjem septembru imeli že kar veliko padavin, o njem trenutno ni ne duha ne sluha. 

Soteska je nastala ob zadnji poledenitvi, ko so jo v apnenčaste sklade urezale vode talečega se ledenika, ki je prekrival pokljuško planoto. Dolga je okrog dva kilometra. Na hitro in na kratko je njen ogled možen že v slabi uri, saj je do najožjega in najzanimivejšega dela z galerijami le okoli dvajset minut hoje. Midva sva izbrala malo daljšo, a zelo lepo in zanimivo krožno pot. Gor sva šla pod dnu soteske, nazaj na izhodišče pa sva se vrnila skozi Pokljuško luknjo. Vmes sva sotesko prečkala prek »partizanskega prelaza«, ki je edini prečen prehod čeznjo na njenem najožjem delu. Dober in malo podrobnejši opis te krožne poti je na tej strani.

Poti po Pokljuški soteski niso zahtevne, niso pa urejene na način, kot na primer v sosednjem Vintgarju, kjer se večinoma sprehajamo po lesenih galerijah. Tu so poti kamnite, ponekod tudi nekoliko strme ter najbrž kar vedno vsaj malo vlažne in spolzke, zato je »primerna« obutev za udoben, predvsem pa varen korak več kot priporočljiva… 🙂