Viševnik v snegu sredi septembra

Še poletja ni konec, pa že po zimi diši… 🙂

Prvemu se jaz ne morem upreti. Pravzaprav niti ne poskušam. Enostavno grem in uživam. Če ga ni v dolini, grem pač višje. Veselim se, ko stopim vanj. Čim globlje, tem bolje. In najraje malo po svoje, tam, kjer še ni gazi. Všeč mi je, ko gledam, kako se njegova odeja lesketa v soncu, kot bi bila posuta z drobnimi biseri. Navdušujejo me vzorčki, ki jih iz njega naredi veter. Zabavam se, ko poskušam prepoznati, katera žival je v njem pustila sledi. Zavest, da narava pod njim po dolgih mesecih cvetenja in brstenja končno zasluženo počiva, umiri tudi mene in moje misli. In obenem prebudi otroka v meni. In nariše širok nasmeh. In me z lahkoto pripravi do tega, da grem na kolena… (zato, da naredim snežaka kajpak)… 😉 🙂     

O snegu govorim seveda. Da sva konec poletja okusila draž zime, ni bilo treba ne daleč, ne posebej visoko. Že kratek vzpon s Pokljuke na Viševnik je bil dovolj. Da sva se na vrhu počutila še malo bolj zimsko, je pomagal veter, ko pa sva se med sestopom znašla v zavetju Kačjega robu, so temperature kar naenkrat spet postale skoraj poletne in vse naokrog je bilo slišati žuborenje potočkov, ki so nastajali med taljenjem snega. Tako je pač s prvim snegom. Še posebej če zapade konec poletja. Danes je, jutri ga že ni več…

Da bo tale zapis čisto iskren, moram dodati še nekaj. Sneg obožujem. Ampak jesen imam pa tudi neznansko rada. Zato je bil kar se mene tiče tale »izlet v zimo« zaenkrat dovolj. Zdaj bi pa prosim vsaj še za dober mesec ali pa še raje kar dva toplih dni, suhih poti in čarobnih jesenskih barv… Tega si vsej zaljubljenosti v zimo navkljub ne želim preskočiti…