Vinorodna Alzacija – postanek na poti v Normandijo

Ker je vožnja do Normandije res dolga, sva iskala všečno destinacijo za kratek postanek približno na polovici poti. Izbrala sva Alzacijo, na severovzhodu Francije ob meji z Nemčijo in Švico. O njej sva brala, da je ena najlepših francoskih dežel, kjer obiskovalec naleti na mešanico nemške urejenosti in francoskega šarma. No, nič čudnega, če sta si pa skozi zgodovino oblast v njej obe državi kar naprej »podajali«. In to je še vedno slutiti bodisi v imenih krajev, priimkih tamkajšnjih prebivalcev ali njihovi kulinariki in arhitekturi.   

Vse do januarja 2016 je bila Alzacija najmanjša administrativna enota v Franciji, nato pa so jo združili s Šampanjo, Ardeni in Loreno. A Alzacija tudi po tej združitvi ostaja edinstvena! Njeno glavno mesto Strasbourg tokrat nisva dala na najino »to do« listo, pač pa je na njej pristalo njeno podeželje z znamenito alzaško vinsko cesto (la Route des Vins D’Alsace). Tu prevladujejo bela vina, modri pinot je edina sorta rdečega grozdja. Vinska cesta je dolga kar 170 km, midva sva jo prevozila le manjši del, a vseeno imela kaj videti!

Že nastanitev za dve noči je bila… kaj naj rečem, nad vsemi pričakovanji! Bivala sva na posestvu, ki je vse naokrog obdano s samimi vinogradi in se počutila fenomenalno. Daleč od ponorelega sveta, bi se temu reklo. In ko naju je za dobrodošlico pričakala ohlajena buteljka vina lastne pridelave najinih gostiteljev, sva imela po dolgi vožnji zares polepšan večer. 🙂

Po prespani noči sva še pred zajtrkom v soju vzhajajočega sonca (napoved je rekla, da ga bodo kaj kmalu zakrili oblaki, zato sva pohitela), obiskala sosednjo vasico Riquewihr. Uvrščena je na seznam najlepših vasi v Franciji (Les plus beaux villages de France) in res naju je navdušila. V zgodnjem sprehodu po njej sva naravnost uživala. Vesela sva bila, da sva prehitela turistične avtobuse. V vasi je vladal spokojen mir, srečevala sva le domačine, ki so hiteli na delo in otroke, ki se jim je mudilo v šolo. Edino to je bilo, da sva na kakšni ulici morala malce postati in počakati, da se je »iz kadra« končno odpeljal kak dostavni avto, ki ga res nisva želela imeti na fotki. 🙂 In ko sva končno našla že odprto pekarno in si kupila še topel »croissant«, je jutro postalo dokončno popolno. 🙂 

Proti poldnevu sva najin dan nadaljevala z ogledom mesta Colmar, ki je glavno mesto alzaške vinske regije. Colmar naj bi bil tudi navdih za vasico v Disneyevi risanki Lepotica in zver. Predel, ki ga prečkajo kanali reke Lauch je najbolj znan in bržkone tudi najbolj slikovit del mesta in se imenuje Male Benetke (La Petite Venise). Roko na srce, podobnosti z Benetkami, razen tega, da turiste s čolni vozijo po kanalih, ni veliko, je pa vseeno lepo. Značilna predalčna lesena gradnja meščanskih hiš z barvitimi pročelji daje ulicam posebno živahen poudarek, neredko boste zasledili pridevnik »pravljičen«. 🙂 Colmar se sicer redno uvršča tudi v sam vrh seznamov najlepših božičnih sejmov v Evropi.  

Še tole zanimivost moram omeniti: če se boste v Colmar zapeljali s severne strani, boste v enem od krožišč bržkone opazili »Kip svobode« in se nemara spraševali, kaj tu počne. Tam je zato, ker je kip svobode, ki stoji v newyorškem pristanišču in je bil tja postavljen kot darilo francoskega ljudstva Američanom ob stoti obletnici neodvisnosti ZDA, ustvaril kipar Frederic Auguste Bartholdi, rojen v Colmarju. V središču mesta je tudi njemu posvečen muzej.  

Ker sva v Colmarju sredi popoldneva postala lačna, sva se namenila pokusiti tipično alzaško jed tarte flambée, rečejo ji tudi alzaška pica. Testo je izredno tanko, klasičen nadev pa sestoji iz smetane, čebule in slanine. Seveda obstaja tako kot pri picah »miljavžnt« različic, od tistih z gobami, različnimi siri, raznimi vrstami zelenjave, praktično, kar ti srce poželi. Cene so približno take kot za pice, se pa zna zgoditi, da se kakšen »jedec« od ene porcije ne bo najedel. Meni, ki mi je na picah vse ostalo boljše kot testo, so bile zelo všeč. 🙂  

In še tole za konec: če se boste vozili po Alzaciji, dvignite sem ter tja pogled malo višje proti streham in dimnikom. Skoraj zagotovo boste zagledali kakšno gnezdo štorkelj. So namreč simbol Alzacije in njene znamenite prebivalke. Čeprav so pred časom že skoraj povsem izginile, zdaj njihova populacija spet raste!

Po kratkem postanku v Alzaciji, sva naslednji dan končno pripotovala v Normandijo. O prvih doživetjih od tam pa kmalu na blogu…