Alabastrna obala – biser narave na severu Francije

Po kratkem postanku v Alzaciji sva odpotovala naprej v Normandijo. Potovanje si vedno rada organizirava tako, da se nama, če je to le mogoče, ni potrebno seliti iz ene nastanitve v drugo prav vsak dan, pa četudi je v zameno za to »udobje« potrebno prevoziti kak kilometer sem in tja več in plačati kak dodaten evro za cestnine in/ali mostnine. Tako sva si za prvo »bazo« v Normandiji izbrala mestece Honfleur, za katerega nekateri pravijo, da je eno najlepših na celotni severni obali Francije. To naju je naslednji dan stalo dve dodatni vožnji čez most Pont de Normandie, ampak ker je v resnici zelo impresiven, sva bila tega še vesela! Most se razteza čez ustje reke Sene, ki se tu izliva v Rokavski preliv in povezuje »najin« Honfleur z Le Havrom.  

Najbolj slikovit del Honfleurja je njegovo pristanišče. Ker sva v njem prespala dve noči, seveda nisva zamudila priložnosti, da se po njem sprehodiva večkrat, bodisi v pojemajoči svetlobi dneva ali takrat, ko je bil obsijan z nežnim jutranjim soncem. Oboje je bilo lepo. Mesto se med drugim ponaša tudi z vzdevkom »zibelka impresionizma«. V tem mestu je bil namreč rojen Eugène Boudin, ki je bil eden prvih francoskih slikarjev, ki je pokrajino začel risati ne v ateljeju, pač pa kar na prostem in je bil mentor kasneje še bolj znanega Clauda Moneta.    

Najin prvi izlet, ki sva ga naredila iz Honfleurja, je bila Alabastrna obala (Côte d’Albâtre), čudovit naravni biser na severu Francije. Od leta 2009 je tudi del območja Natura 2000. V dolžini približno 130 kilometrov se razteza med mestoma Le Havre in Le Tréport, ime pa je dobila po belem odtenku svojih več kot sto metrov visokih kredastih klifov, ki se prek Rokavskega preliva spogledujejo z onimi, pri angleškem Dovru, oboji pa so del istega geološkega sistema.

Seveda nisva prevozila in prevandrala celotne obale, pač pa sva si za izhodišče raziskovanja izbrala obalno mestece Étretat, ki slovi po tem, da so klifi v njegovi okolici nemara najlepši v celi Franciji nasploh in da tam tvorijo nekaj zanimivih oblik, ki so bile med drugim priljubljena tema znanih francoskih impresionistov.

Midva sva si ta del obale ogledala s pohodom po panoramski pešpoti, ki poteka vzdolž pečin in bila navdušena. Bele pečine, zelene travnate preproge vrh njih in turkizno modro morje ob njihovem vznožju je pač kombinacija, ki te ne pusti ravnodušnega. Enkrat sva se vmes spustila prav do morja in če bi sonce bilo močnejše in veter šibkejši, bi nemara celo zaplavala. Tako pa sva se le sprehodila po plaži in se čudila, kako majhen je človeček v primerjavi z visooookimi klifi.

Na spletu obstajajo številni zapisi, ki opozarjajo na precejšnjo gnečo in omejene možnosti parkiranja v Etretatu ter priporočajo zgodnje ure. Naju to ni skrbelo, saj sva bila tam vendar že zadnje dni maja, a po videnem sodeč, imajo kar prav. Parkirala sva med 9. in 10. uro, prostora je bilo še dovolj, tudi na pešpoti v zgodnjem dopoldnevu pretirane gneče (še) ni bilo, a ko sva hodila nazaj, sva bila presenečena nad množicami ljudi, ki so se zgrinjale proti najlepšim razglednim točkam in okupirale restavracije in lokale prav ob obali. Sprva sva se čudila, ker sva v uho le sem ter tja ujela kakšno drugo špraho kot francoščino, a sva to hitro povezala s tem, da je bila pač sobota, dan prečudovit in da je očitno Etretat s svojimi klifi ena taka turistična destinacija, ki jo z veseljem obiskujejo tudi »lokalci« od blizu, pa tudi od malo dlje. Nič čudno, če je pa res lepooo… 🙂

Nadaljevanje sledi…