Rogla – Pot med krošnjami

Dobra tri leta nazaj je mojo pozornost pritegnila in radovednost vzbudila novica o tem, da so na Rogli turistično ponudbo popestrili z odprtjem atraktivne in razgledne »Poti med krošnjami«. Se mi je zazdelo, da bi znalo biti vredno ogleda. Šlo je namreč za nekaj čisto posebnega, kar do tedaj v Sloveniji še ni obstajalo nikjer drugje.

Že ko sem videla prve fotografije s poti, sem v trenutku vedela, kdaj si jo želim prvič obiskati. Pozimi seveda, čim prej po sneženju, ko se Rogla spremeni v pravo zimsko pravljično deželo. Odtlej sta bili Rogla in njena Pot med krošnjami v najinih mislih in načrtih leto za letom in letošnjo zadnjo januarsko nedeljo se je končno vse poklopilo. Res, da je od zadnje pošiljke snega minilo že kar nekaj dni, a je megla, ki je od tedaj trmasto vztrajala v tistem koncu, poskrbela, da se je belo okrasje na smrekovih krošnjah obdržalo in se na dan najinega obiska čudovito zalesketalo v sončni svetlobi, ki je končno preplavila pobočja Rogle.

Pot med krošnjami leži na dobrih 1500 metrih višine, kar je bilo tokrat ravno dovolj visoko, da je bila obsijana s soncem in da sva z nje zviška gledala na nizko oblačnost, ki je prekrivala dolino.  Pot je dolga nekaj več kot kilometer, a ne računajte, da jo boste prehodili prav na hitro, če pa boste s seboj imeli še fotoaparat (kar vsekakor priporočam), pa še posebej ne. Midva sva na njej neskončno uživala in z njo opravila čisto, čisto počasi, da jo ja ne bi bilo prehitro konec. Kljub temu nama je na koncu ostalo še precej dneva, ki se nama ga je, prelesten kot je bil, seveda zdelo škoda zavreči. Zato sva si nadela krplje in se podala v deviško belino, v nedotaknjen svet med mogočnimi smrekami. Ne me vprašat kam in v katero smer. Šla sva kar nekam, za nosom, brez cilja, kamor je bilo videti, da ni hodil še nihče. Tako sva večino časa imela občutek, da je kljub temu, da so tisti dan parkirišča pokala po šivih od nagrmadene pločevine, Rogla bila (skoraj) samo najina. Nepozabno lepo!