Po poti dediščine Hrastovelj in okolice

»Ker poteka po utrjeni kraški podlagi, je primerna tudi za obdobja s padavinami…« piše o poti na spletni strani koprske občine. In v petek, po več dnevih same moče, se nama je zdelo, da bo tale potep zadetek v polno. In je res bil. Sonce je sijalo, veter je pihljal ravno toliko, da nama ni bilo prevroče in ozračje je bilo oprano, kot že dolgo ne, da so bili razgledi še čistejši, kot sva upala, da bodo… 

Takole je potekal najin krog: Hrastovlje – Podpeč – Zjat – Brežec – Zazid – Zanigrad – Hrastovlje.

V Hrastovljah sva bila že večkrat, tudi cerkev Svete Trojice in njeno najbolj znamenito fresko Mrtvaški ples sva si enkrat davno nazaj že ogledala, a je vse skupaj ušlo iz spomina do te mere, da sva, ker je bila ravno odprta, ponovno stopila vanjo… (Vstopnina je 3 evre, na vratih obzidja piše, da je odprto od 9h – 17h, a sva dobila občutek, da je “delovni čas” skrbnice malo fleksibilen, saj je do cerkve prihitela ravno skupaj z nama, okrog 10. ure. Navedena je tudi telefonska številka, na katero se verjetno lahko pokliče za ogled: 00 386 (0)31 432 231. Fotografiranje brez bliskavice je dovoljeno.)

 Krog bi lahko zastavila tudi v obratni smeri, a ker so na nebo že priplavali prvi oblaki, za katere je bilo pričakovati, da se bodo tekom dneva le še množili, sva si želela čim hitreje čim višje po razglede, zato sva nadaljevala proti slikoviti vasici Podpeč.

Ko nad obrambnim stolpom v kratkem stopiva na sam rob Kraškega robu, naju pričaka razpotje. Če bi želela strogo slediti tematski poti, bi morala zaviti desno, a od tu dalje pot hitro zavije v gozd, midva pa sva si pred tem zaželela še malo pohajkovanja po razglednem robu stene. Sledila sva torej označeni stezici v levo in se namenila stopiti na Zjat (tudi Vrh Stene imenovan), eno od (neizrazitih) vzpetinic v steni. Nekaj časa sva hodila, se spraševala katera točka neki je Zjat in ko sva prišla do mesta, od koder se nama je zdelo, da je razgled najlepši, sva se kar »odločila«, da sva zdaj pa na Zjatu. Menda sva tudi res bila. A tudi če ne bi bila, nama ne bi bilo mar. Pohajanje po razglednem robu je tako lepo in uživaško, da je presneto vseeno kako se kakšni skali ali roglju ali kuclju reče…

Ko je bilo oblakov na nebu vse več in so bili vse bolj sivi in temni, sva vedela, da je skrajni čas, da se podvizava naprej. No, najprej nazaj do razpotja, potem pa dalje mimo zaselka Brežec do idilične kraške vasice Zazid.

Potepi, kot je bil tale, so nama zelo ljubi. Ker so neizmerno bogati. Po vsebini. In po videnem in doživetem. Prišlo mi je na misel, da je bilo približno tako, kot da bi v šoli združili športni, kulturni in naravoslovni dan v enega. Tri v enem, torej!

Za konec pa še tri opombe za vse, ki sva vam morebiti »lušte« naredila in ste tole potepanje dali v »srednjeročni« plan. Pot je, kot je v teh koncih že kar običajno, pomanjkljivo označena. Z markacijami še nekako gre, a na nekaterih razpotjih bi bile dobrodošle smerne table z napisi, kam poti vodijo. Opis pomaga, a tudi ta ni povsem brezhiben. Drugič, asfaltne podlage ni veliko, je pa toliko več hoje po kolovozih. Če vam gredo zelo na živce, potem tale trasa morda ni za vas. In tretjič, najkasneje čez dober mesec bo za ta potep bržkone čisto prevroče. In če z njim nočete odlašati do prihodnje pomladi, predlagam, da se ga lotite jeseni. Najlepše bo konec oktobra ali v začetku novembra, ko bo ruj žarel. Morda se pa srečamo… 🙂