Sprehod po dnu Cerkniškega jezera

Kar takoj priznam. Res je. Naslov je malce zavajajoč. Bolj pravilno bi bilo, če bi napisala, da sva se sprehodila po dnu Cerkniškega polja. Ampak kaj morem, če je pa jezero tisto, ki ga večina ljudi pozna, ne pa polje. In ja, tudi midva sva včeraj, ko sta naju hčeri vprašali, kam greva, rekla, da greva na Cerkniško jezero. Pa čeprav sva močno upala, da jezera sploh ni. Ker sva si želela enkrat za spremembo sprehoditi se »po dnu jezera«… No, pa smo spet tam… 😉 Enostavno se nama je zdelo, da mora tudi to biti na poseben način zanimivo in lepo. In tudi v resnici je. Še bolj, kot sva pričakovala…  

Cerkniško polje je največje slovensko kraško polje in ko se do konca napolni z vodo, postane Cerkniško jezero za nekaj časa naše največje jezero. Slabih 30 kvadratnih kilometrov površine zavzame. Na informativnih tablah piše, da se voda na Cerkniškem polju zadržuje v povprečju 9 mesecev na leto, ostale 3 mesece pa je polje suho. In da je največ možnosti, da jezero vidite, aprila in maja ter decembra in januarja, suho dno polja s požiralniki pa lahko občudujete ob poletni suši med avgustom in oktobrom. Takrat, ko so to pisali, verjetno niso računali, da se lahko zgodi tudi tako zelo suha zima, kot je bila letošnja. In tako sva lahko svet »pod jezersko gladino« občudovala že kar sredi aprila. No, priznam, dno polja ravno suho kot poper ni bilo, občasno je pod nogami naredilo »čmok, čmok«… ampak kaj bi to… superge se vendar da očistiti in posušiti, a ne? Če pa se boste v kratkem namenili ponoviti najin izlet, le vzemite s seboj rezervni par obutve za vsak slučaj… 😉 … Samo ne zanašajte se, da taka podoba Cerkniškega polja, kot je na najinih fotografijah, lahko kar traja in traja. Polje se namreč ob močnem deževju lahko napolni z vodo celo v dveh do treh dneh. Po drugi strani pa v sušnem obdobju lahko traja kar tri do štiri tedne, da jezero odteče. 

Naravo Cerkniškega polja je človek v preteklosti poskušal ukrotiti na različne načine. Poskusom izsuševanja za pridobitev kmetijskih površin so sledile zamisli trajne ojezeritve za potrebe turizma in energetske izrabe. No, meni je neskončno všeč, da so vsi ti poskusi propadli in da se zamisli niso uresničile. Prav naravno in nepredvidljivo presihanje jezera je namreč tista posebnost, ki jo je treba ohranjati, skupaj z njo pa tudi izjemno pester živalski in rastlinski svet, ki je ravno zaradi te posebnosti nastal in obstal. Za to od leta 2002 skrbi Notranjski regijski park. Ob večjem parkirišču za vasjo Dolenje jezero, ki je tudi najboljše izhodišče za obisk jezera, prav zdaj gradijo nov objekt »Vstopna točka Cerkniško jezero«, v katerem bo urejen turistično informacijski center. Pohvalno.  

Jezero sva obiskala že večkrat in še velikokrat ga bova. Zagotovo. Ker ob čisto vsakem obisku pokaže drugačno podobo in ponudi drugačno, ampak vedno lepo doživetje. Ravno tam, kjer sva enkrat že davno nazaj drsala pozimi in se vozila s čolnom poleti, sva se zdaj sprehajala po kopnem. In vse troje je bilo lepo. In ta edinstvena raznolikost je čar obiskovanja Cerkniškega jezera. Znova in znova. Edino za ogled muzeja si nisva še nikoli vzela časa. Pa si ga bova enkrat… no, najbrž kar kmalu… 🙂