UMBRIJA – Perugia, Assisi, Spello, Orvieto

Kam bova šla za letošnji junijski dopust, sva vedela že lani ob tem času. Kajti leto dni nazaj sva kolebala med italijansko deželo Umbrijo in Srbijo in na koncu izbrala slednjo. A tisti odločitvi je takoj nato sledila naslednja – da greva prihodnje leto, torej letos, pa čisto zares v Umbrijo.

Umbrija je zanimiva dežela. Leži v osrednjem delu Apeninov, približno na sredini »škornja«. Od dvajsetih italijanskih dežel je edina, ki ne meji niti na morje niti na katero drugo državo. Na severozahodu je njena soseda Toskana, na jugu Lacij in na severovzhodu dežela Marke. Turistični katalogi jo opisujejo kot zeleno srce Italije. Pravijo, da je to lepša Toskanina sestra, ki pa da spi v njeni senci in je s strani turistov precej manj obiskana. Še preden sva šla, sva že vedela, da nama bo všeč! 🙂   

Do Umbrije sva brez daljših postankov potovala »v enem kosu«. Ker sva na začetku imela namen obiskati nekaj mest, sva se za prve štiri noči nastanila v bližini Perugie, kar se je izkazalo za odlično izhodišče za dnevne izlete.     

Umbrijska mesta so krasna vsa po vrsti. Večinoma ždijo na vrhu vzpetin (beri: med ogledi ne boste počivali, ampak nabirali višince 🙂 ) »izgubiti« se na njihovih slikovitih ulicah je lepše doživetje, kot hoditi naokoli z načrtom mesta v roki, navdušijo tako ljubitelje umetnosti in zgodovine, kot oboževalce lepih razgledov in gastronomskih užitkov. Midva sva obiskala štiri: Perugio, prestolnico Umbrije, Assisi, romarsko mesto in rojstni kraj svetega Frančiška Asiškega, Spello, bojda najbolj »cvetoče« mesto Umbrije in Orvieto, ki se ponaša s svojo ogromno in slavno katedralo.

Ker so ulice mest zaradi njihove lege večinoma ozke in strme, parkirnih prostorov pa itak povsod primanjkuje, so bile mestne oblasti povsod primorane iskati ustrezne rešitve, ki bi bile prijazne tako meščanom, kot tudi turistom. Najbolj naju je pri dostopu v središče mesta navdušila »pogruntavščina« Perugie. V mesto je moč priti z »mini metrojem«, ki je nekakšna »mešanica« med metrojem in vzpenjačo. Začetna postaja v dolini se nahaja ob glavnem mestnem nogometnem igrišču, kjer je veliko brezplačno(!) parkirišče. Od zadnje, sedme postaje naprej, pa v neposredno bližino glavnega trga vodi sistem tekočih stopnic. Proga mini-metroja je dolga približno tri kilometre, cena vozovnice v eno smer stane evro in pol. Samo za primerjavo, vožnja z vzpenjačo na Ljubljanski grad stane 3.30 eur.   

Čeprav Assisi slovi kot romarski kraj, je mnogo več kot to. Če ga boste obiskali, nikar ne izpustite vzpona do trdnjave Rocca Maggiore, izpred katere je zares lep razgled.  Midva sva to storila v precejšnji vročini, a nama ni bilo žal.  

V mestecu Spello sva se po naključju znašla le nekaj dni pred posebnim cvetličnim običajem, po katerem mesto slovi, to je okrasitvi mestnih ulic s cvetjem – »Infiorate di Spello«. Tik pred praznikom Svetega rešnjega telesa (Corpus Domini – deveto nedeljo po Veliki noči) vso noč s svežim in suhim cvetjem krasijo ulice, po katerih nato v nedeljo zjutraj poteka procesija. Med sprehodom po mestu sva srečala nekaj skupin žena, ki so pripravljale cvetove za okrasitev.

Orvieto si bova bolj kot po slavni katedrali zapomnila po neljubem dogodku. Najin »glavni« fotoaparat je »mrknil«. Popolnoma. Potem, ko tudi na pooblaščenem servisu niso imeli ideje, kaj bi z njim, nama je do konca potovanja za tolažbo ostal en mini »trotl«, tak za v žep, brez nekega uporabnega »zooma«, v katerega sva odtlej polagala vse najine, lepih fotografij željne upe. Malo slabe volje je že bilo, priznam, ampak potem sva pa »obrnila« ploščo in našla izziv v tem, da sva poskušala iz tiste male igračke iztisniti največ, kar zmore in se ob tem celo zabavala. 🙂 

Poleg teh štirih mest je v Umbriji seveda še veliko drugih, za katera pravijo, da so tudi zelo vredna obiska (npr. Todi, Gubbio, Spoleto, Montefalco, Narni, Deruta…), a midva sva bila z najinim izborom nadvse zadovoljna. Najbolj sta se nama dopadla Assisi in Spello.  

Čeprav se prispevek nanaša na obisk umbrijskih mest, si tik pred koncem zapisa dovolim narediti majhen korak v sosednjo pokrajino Lacij. Ker je res, res blizu Orvieta (le 20 km južneje), sva obiskala še majno mestece Civita di Bagnoregio. Pred okoli 2500 leti so ga zgradili Etruščani na planoti, ki jo sestavlja krhka kamnina – vulkanski tuf. Zaradi erozije je zelo ogroženo, pravijo mu »mesto, ki umira« (La citta que muore). Že leta 2006 je bilo pri Svetovnem spomeniškem skladu (World Monuments Fund) dodano na seznam za spremljanje najbolj ogroženih mest. Vsekakor zelo vredno obiska, občutek med sprehodom po njegovih ulicah pa na nek način zelo poseben ob zavedanju, kako zelo krhka – in to dobesedno – je njegova lepota.  

Se nadaljuje…