Z avtom do Grčije in nazaj in najlepši vtisi s poti

Potovanja z osebnim avtom, ki se začnejo v domači garaži, so za mene zakon. Ni se mi treba ukvarjati z nakupom letalskih vozovnic in z najemom avtomobila na ciljni destinaciji, med pakiranjem mi ni treba preverjati, ali teža kovčka morda že presega dovoljeno pri tej in tej letalski družbi, kakšno rezervno jakno, za katero ne vem natančno, ali jo bom potrebovala ali pa morda sploh ne, lahko za vsak slučaj vržem kar na zadnji sedež avtomobila in še en dodaten par čevljev, ki mi bo morda prišel prav ali pa tudi ne, lahko zatlačim v še prost kotiček prtljažnika. Čisti luksus, če mene vprašate!

Glede na to, da sva potovanj z avtom vajena in nama dolge vožnje (zaenkrat še) ne predstavljajo neke težave (najdlje sva doslej potovala z avtom iz Ljubljane do Islandije), imava na voljo še kar precej izbire 🙂 . Za letošnjo jesen sva izbrala Grčijo. Pa ne kar celo. Njen severozahodni del in delček severnega se nama je za en ležeren, ne preveč natrpan dvotedenski dopust, zdel povsem dovolj. Tisti znani rek »manj je več« imava vedno v mislih, ko načrtujeva pot. 

Tokrat sva imela družbo. Ko je najina mlajša hči zaslišala pogovor o tem, kam nameravava, je zastrigla z ušesi in se nama brez kakšnega dolgega premisleka odločila pridružiti.    

Kratek povzetek potovanja…

Tja grede smo potovali prek Bolgarije (potrebna je vinjeta, kupili smo jo na meji), vračali smo se prek Makedonije. Grčija ni ravno blizu, a je do nje še vedno možno pripotovati v enem dnevu. Kljub temu sva se odločila, da v obe smeri naredimo postanek in nočitev v Srbiji. Tja grede je bilo to v Pirotu, nazaj grede v Paračinu. Tja grede smo postanek izkoristili še za ogled vasice Donja Lokošnica, kar sva imela že nekaj časa v načrtu in v tistem trenutku je bil za to ravno pravi čas. Več o tem…

Prvo nočitev v Grčiji smo imeli blizu jezera Kerkini. Srečanje z dalmatinskimi pelikani nas je navdušilo (več o tem…), nič manj ogled Meteore in njenih samostanov dva dni kasneje (več o tem…). Ko smo potovali proti Zagoriji, gorati pokrajini v severozahodnem delu Grčije (več o tem…), smo oblačno popoldne, ki je že kazalo na vremensko motnjo, izkoristili za ogled kraške jame Perama, ki je le nekaj kilometrov oddaljena od središča mesteca Ioannina. Ko smo se iz Zagorije odpravili morju in soncu naproti, smo spotoma, da ne bi potovanje minilo brez vsaj kančka antične Grčije, obiskali slavno starogrško svetišče in preročišče Dodoni. Tamkajšnje gledališče nas je resnično navdušilo, bilo naj bi celo starejše od tistega v Delfiju. Otok Lekfas je bil naša predzadnja grška destinacija. Tam smo se naužili sonca, prelepih plaž in turkizno modrega Jonskega morja. Več o tem…

Zadnje tri dni smo preživeli počitniško lenobno, kot nam za zaključek potovanja običajno najbolj paše. Nekaj minut hoje od apartmaja do lepe plaže zaliva Lichnos je bilo po dveh tednih »selitev« razkošje za nas vse. Dneve smo med zajtrkom in poznim popoldnevom preživljali vsak po svojih željah in bili vsi nadvse zadovoljni. Midve s Špelo sva večino časa preživeli na plaži in najbolj všeč nama je bilo, da je soncu že ravno toliko opešala moč, da niti sredi dneva ni bilo potrebno iskati sence. Medtem se je tretji član ekipe na razgledni terasi apartmaja v miru družil z njemu v zadnjem času tako ljubim Pattersonom. 🙂 Večere smo skupaj namenili sprehodom po bližnjem mestecu Parga in okolici. Turistov je bilo še ravno pravšnje število, da je bil utrip prijeten in živahen, prave gneče pa nikakor ne več.  

Nekaj številčnih podatkov in statistike…

Na poti smo bili skupaj 16 dni, od četrtka, 22. septembra, do petka, 7. oktobra 2022. Skupaj smo prevozili nekaj manj kot 4000 kilometrov. Na vseh mejah je promet potekal tekoče, nikjer nismo čakali več kot 10 minut. Vseh 15 nočitev smo si rezervirali vnaprej, večinoma preko sistema Booking. V povprečju smo za eno plačali 67,42 evrov, od tega je bil v ceno štirih vključen tudi zelo bogat zajtrk. Najcenejša je bila zadnja nastanitev v srbskem Paračinu – 25 evrov za zares lep, čisto nov in moderno opremljen apartma, daleč najdražji je bil najem hiške na sicer krasni lokaciji na otoku Lefkas, ki je na noč stal 110 evrov. Kljub dobrim namenom na koncu nismo niti enkrat sami kuhali. Za pozno kosilo ali zgodnjo večerjo smo v povprečju odšteli okrog 30 evrov skupaj s pijačo, ob tem, da smo običajno naročili dve glavni mesni jedi in eno grško solato, ki je povsod v Grčiji zares ogromna in smo potem stvari delili in bili na koncu prav vsi siti. Enkrat na celi poti smo (na povratku v Makedoniji) imeli bližnje srečanje s policisti in za prekoračitev hitrosti v tunelu za 40 km/h plačali kazen v višini 23,41 evra (polovička).     

Kratek povzetek vtisov…

Potovanje je bilo pestro in raznoliko – takšno, kot ga imamo najraje. Veliko je bilo lepih trenutkov v naravi, bil je rahel pridih antične Grčije in bile so čudovite plaže in turkizno morje.

Grška kulinarika je izjemna in zagotovo ena od tistih stvari, po kateri si bomo to potovanje še dodatno zapomnili. Grške solate, tzatziki, girosi, pite, musake, souvlakiji, jagnjetina in še mnogo drugih odličnih jedi je dodalo dogodivščinam piko na i.

Vreme je bilo kot naročeno, če odmislim nekaj muhastih deževnih motenj v gorati Zagoriji. Čas našega potovanja je odslej pri meni zapisan kot idealen čas za obisk Grčije. Pretirano vroče ni več, morje pa je še vedno prijetno toplo za kopanje.  

Grčija je pravzaprav blizu. Moj dragi je na koncu dejal, da se mu je Grčija vedno zdela takoooo zelo daleč, ampak da je zdaj ugotovil, da v bistvu sploh ni. Yeeeees… 🙂 Se mi zdi, da kar vem, kaj bi to znalo pomeniti. Kar se mene tiče, imam »traso« za prihodnjič že skoraj začrtano… 🙂