Soteska Donave

Ko smo štiri leta nazaj približno ob tem času načrtovali potovanje po Romuniji, smo bili v precejšnji dilemi. Po eni strani se je soteska Donave ponujala kot zelo dobra izbira za začetek raziskovanja države, po drugi strani pa so nas razpoložljivi časovni okviri omejevali do te mere, da smo se njenemu obisku na koncu odpovedali. Tokrat, ko sva najino pot začrtala le znotraj meja Republike Srbije, je nikakor nisva želela izpustiti. Do nje sva v približno dveh urah pripotovala iz Beograda in si zanjo vzela dva dni časa. Prenočevala sva v mestecu Donji Milanovac.  

Soteska Donave je dolga več kot 100 kilometrov in se nahaja na meji med državama Srbijo in Romunijo. Vsaka od njiju ima na svoji strani park, v Srbiji je to Narodni park Đerdap, v Romuniji pa Naravni park Portile de Fier (Železna vrata).

Obisk soteske sva pričela na njenem začetku, pri trdnjavi Golubac, ki na srbski strani »straži« vhod vanjo. Na tem mestu Donava zapusti Panonsko nižino, njen umirjen, več kot 6 kilometrov širok tok, kar je največ na vsej poti od izvira do izliva, pa se prepusti ozki soteski, nad katero se stene dvigajo tudi do skoraj 800 metrov nad morjem. Danes je trdnjava izjemno lepo obnovljena in deležna velikega obiska domačih in tujih turistov.  

Popoldne istega dne sva si ogledala še nemara največjo dragocenost narodnega parka Đerdap – arheološko najdišče Lepenski Vir, ki je eno najpomembnejših v Evropi nasploh. Za najdbe, ki pričajo o nastanku kulture Lepenskega Vira in njene svojevrstne umetnosti so arheologi ocenili, da segajo v čas srednje in mlajše kamene dobe. Strokovnjaki predvidevajo, da je življenje v Lepenskem Viru zamrlo okoli l. 4.500 pr. n. št., ko so prebivalci odšli iskat večje obdelovalne površine. Prva arheološka izkopavanja na najdišču so se začela leta 1965, ko so se začele priprave na izgradnjo hidroelektrarne Đerdap. Najdišče so preselili skoraj 30 metrov višje, da bi ga zaščitili pred potopom.  

Za drugi dan ob Donavi sva imela v načrtu vzpon na katerega od številnih lepih razglednikov nad sotesko. No, smela želja je bila v krožno pot povezati kar tri: Ploče, Veliki Štrbac in Mali Prilaz. Po informacijah, ki sva jih pridobila, je to celodnevna tura, ki sva se ji ob napovedanih 30+ stopinjah soglasno odpovedala. Namesto tega sva zgodaj vstala in se povzpela samo na prvega, na Ploče, za katerega pa itak pravijo, da je ravno z njega razgled najlepši. 🙂 

Dneva nama je ostalo še precej, zato kljub vročini nisva obsedela križem rok. Z avtom sva se prav počasi zapeljala vzdolž Donave in na nasprotnem bregu povsem po naključju opazila eno največjih znamenitosti romunske strani soteske – skalno podobo Decebala, vladarja Dakije, ki v višino meri kar 55 metrov in je bojda najvišji skalni relief v Evropi.

Pozno popoldne sva si na prijetni terasi tik ob Donavi privoščila okusno kosilo. Nisva ravno ljubitelja sladkovodnih rib, a če sva že ob Donavi, jih bova pokusila, sva si rekla in upala na dober krožnik. Jaz sem naročila smuča, moj dragi pa soma. Smuč je premočno zmagal! Ob prvi priliki ga bom naročila ponovno! 🙂 

Medtem, ko sva jedla, so temperature postajale prijaznejše, zato sva se ob koncu dneva odločila še za en krajši sprehod. Odšla sva na Kovilovo, še eno zelo lepo razgledno točko, ki je za povrh še izredno lahko dostopna.  

Končni cilj naslednjega dne je bilo mestece Pirot. A spotoma sva obiskala dve vasici, v katerih je vino doma. 😉 🙂 O najinih vtisih tam pa na blogu čez nekaj dni…