Čadrg – vas srčnih ljudi, ki “skupaj držijo”

»A se zapeljeva še v Čadrg?«, me je vprašal dragi, ko sva zaključila z obiskom Tolminskih korit. »O, ja, dajva se!«, so se mi zasvetile oči. Obožujem namreč stranpoti in ovinke, ki sploh niso v načrtu. Take, ki se zgodijo spontano, kot preblisk. Seveda sem za Čadrg že slišala dolgo nazaj in prav spomnim se, da sem si ob tem imenu takrat v hipu ustvarila predstavo, kakšna vasica mora to biti. Mislila sem si, da je najbrž majhna in idilična, odročna, stisnjena v en strm breg, predstavljala sem si, da življenje (kolikor ga je še) v njej teče še čisto po starem, da so hiše več ali manj starinske, da je le sem pa tja katera še naseljena, druge pa propadajo, da v vasi skoraj ne srečaš človeka, mladega pa še posebej ne. O, kako sem se motila!

Čadrg, nahaja se na nadmorski višini od 600 do 700 metrov, je ena od redkih še zelo živih in še kako zelo živahnih vasi na obronku Triglavskega narodnega parka. Leži na prisojnih pobočjih Čadrskega vrha, visoko nad dolino reke Tolminke. Na začetku prejšnjega stoletja je do vasi vodila le ozka steza čez mostiček na dnu korit Tolminke. Šele z izgradnjo Hudičevega mostu, ki je bil sprva lesen, je vas dobila cestno povezavo z dolino. Prvi avto (fičo) je v Čadrg pripeljal menda sredi novembra l. 1966.

Čadrg je ena prav posebna slovenska vas. Nima cerkve, nima pokopališča, nima gostilne (si predstavljate?!), tudi trgovine in šole ne…ima pa nekaj manj kot petdeset prebivalcev, srčnih ljudi, ki so povezani v močno in složno vaško skupnost in ima recimo komuno za odvisnike. Leta 1999, ko Don Pierinove komune za odvajanje odvisnikov ni hotel noben kraj v Sloveniji, so jih medse povabili vaščani Čadrga. Odločitev so sprejeli na »vaškem referendumu« in jim namenili opuščeno stavbo šole, ki jo je prva generacija fantov tudi obnovila. Gojenci in vaščani menda živijo složno z ramo ob rami in si med seboj pogosto tudi pomagajo. V članku o Čadrgu v slovenskem National Geographicu (avgust 2008) z naslovom “Vas, ki živi po svoje” avtor Urban Golob navaja, da komuna v Čadrgu zaradi izoliranosti slovi kot najtežja, a tudi najlepša in po učinku prevzgoje menda najuspešnejša. In nekaj vrstic kasneje pove, da je glas o močni povezanosti ljudi v Čadrgu segel tudi prek meja, zaradi česar so že doživeli nekaj obiskov visokih gostov iz tujine, med drugim švedskega kraljevega para in delegacije iz Tibeta. 

Ko sva se po strmi in ozki, a dandanes lepo urejeni cesti s precej zaščitnimi ograjami in izogibališči pripeljala do začetka vasi, sva najprej poklepetala z možakarjem, ki je počival na klopi v prijetni senci mogočnega drevesa. Povedal je, da čaka ženo, ki gor prihaja peš, on je prikolesaril. Hm, kapo dol, sem si mislila. Dodal je še, da prideta večkrat na leto in da tu kupujeta sir.  

»O, to bova pa tudi midva storila«, sva se navdušila. Sir je namreč najpomembnejši izdelek Čadržanov. Prodajajo ga pod blagovno znamko »Tolminc« in po njem slovijo daleč naokrog. V Čadrgu se vam ni treba spraševati, katera kmetija pridela boljši sir. Pridelava je skupna v vaški sirarni, ki ima že več kot 700-letno tradicijo. Sir delajo torej iz skupnega mleka, delo v sirarni pa je na kmetije porazdeljeno glede na odstotek mleka, ki ga kmetija prispeva. Povpraševanje po Tolmincu menda daleč presega ponudbo in tudi midva sva ostala praznih rok. Prav na nobeni od kmetij ga ni bilo moč kupiti, so naju pa povabili, da se vrneva čez teden ali dva, ko bo ravno prav »staran«… 

Če se boste mudili v Čadrgu, ne spreglejte smerokaza za razgledišče Žlejžn in mu obvezno sledite. Sapo vam bo vzelo… pa ne hoja, ki je ni več kot za četrt ure v eno smer, ampak razgled… In če bi koga od presenečenja in navdušenja utegnilo vreči na zadnjo plat, je tam zraven za vsak slučaj postavljena klopca 🙂 . Grem stavit, da boste obsedeli na njej in da se vam ne bo nič mudilo nazaj, tako, kot se nama ni.

Nazaj grede sva se ustavila na kmetiji, pri kateri je pisalo, da prodajajo med. Če je kje dober, je tukaj zagotovo, sva bila prepričana. Gospodarja sva zmotila pri branju lešnikov in ko sva povedala, po kaj sva prišla, je vstal in rekel, da gre poklicat »ta mlado«, da ima »med pa ona čez… ». To je bilo res lepo slišati. Ne boste verjeli, ampak Čadrg je, povsem v nasprotju z mojo prvotno predstavo, še kako »mlada« vas. Število prebivalcev se celo povečuje, prav vse kmetije imajo svoje naslednike in kar je najbolj pomembno – mladi menda zavzeto in uspešno nadaljujejo tradicijo medsebojnega sodelovanja in povezanosti. Naj jim uspeva še dolgo!