S krpljami po stari cesti na Vršič

»Zakaj pa ne peš?« je zapisal Tine Mihelič, ko je v svoj vodnik o severnih pristopih v Julijskih Alpah »vtaknil« tudi opis poti na Vršič…

Moram priznati, da mi peš vzpon na Vršič v kopnem še ni prišel na misel. Niti me ni zamikal. Pa čeravno je na naš najvišji cestni prelaz speljana pešpot, ki se v veliki meri izogne asfaltu. A to moje »nezanimanje« za pešačenje na Vršič nikakor ne velja za zimo, ko je cesta zasnežena in zaprta za promet in se drugače kot peš na Vršič sploh ne da. Takrat si narava tam gor oddahne od vrveža in pločevine in hrupa motorjev. In takrat je iti peš na Vršič zares lepo. Najlepše in najbolj mirno je, kadar je treba vzpon začeti čisto v dolini, kar pa se zadnja leta redko dogaja. Če že ne višje, je cesta zelo pogosto splužena vsaj do Koče na Gozdu.

Za letos je že skoraj kazalo, da tistega pravega miru na Vršiču tudi pozimi ne bo. Še več. Med turnosmučarsko srenjo si je prelaz pridelal kar vzdevek BTC City, tako je bil oblegan s strani turnih smučarjev. Ker je bila snežna meja visoko, je pri nas dolgo predstavljal enega redkih izhodišč, ki so omogočali, da si iz avta stopil direktno na sneg. No, pa je zadnje sneženje, ki je med drugim tudi v Zgornjesavski dolini končno seglo do nižin, stvari vsaj za dan ali dva postavilo »na svoje mesto« in Vršiču nadelo meni tako všečno podobo… In to sva morala pač nujno izkoristiti… 🙂

Na čudovito sončno osmomarčevsko nedeljo sva parkirala malo pod Tonkino kočo. Nisva se imela namena peljati tako visoko, a cesta je bila splužena, midva pa tako neučakana, da si bova končno spet enkrat in prvič v tej (ne)zimi nadela krplje. Nekaj deset metrov naprej sva zavila levo na staro vršiško cesto… Čudovita trasa je to za krpljanje. Udobna, prav nikjer strma in v zgornjem delu še pa še razgledna. Potiho sva sicer upala, da gazi še ne bo, ampak za tak privilegij bi pač morala na pot takoj po sneženju in ne šele po nekaj dneh.    

Mimogrede, ste vedeli, da Vršič ni le cestni prelaz, ampak tudi vrh? No, če slučajno niste, veste zdaj. Nanj sva odvila malo pred Poštarskim domom. Vrh je od prelaza le za 126 metrov višji, a nudi tako razkošje razgledov, da se je še kako vredno povzpeti nanj.  

Dan je bil čisto popoln. Topel, brez vetra in bleščeče sončen. Zasneženi vršaci so kipeli pod modro nebo in debela snežna odeja se je lesketala, kot bi bila s samimi kristali posuta. In mirno in tiho je bilo kot je na Vršiču le redko. Le eno »zlovešče ropotanje«, ki se je dopoldne za kratek čas slišalo z glavne ceste, je zmotilo idilo in vzbudilo zle slutnje… ki so se na povratku uresničile. Ko sva se vračala, je bila cesta splužena že do Erjavčeve koče… 

Prav zares sva le za las še ujela in doživela kanček vršiške zimske pravljice. Vesela, zelo, zelo… 🙂