Pot sedmih slapov na Dragi in Mirni v Istri

Na to pot smo prvič nameravali že pred štirimi leti, ko smo v Rovinju preživljali en mini družinski prvomajski dopustek, pa nam je namero preprečil dež. Sem že takrat rekla, da je verjetno že za nekaj dobro. Da je res bilo dobro, sem precej prepričana zdaj, ko sva pot prehodila. A več o tem bolj proti koncu. Ideja je šla »na čakanje«, v pozabo pa seveda ne. Ko pa se je v zadnjih dneh razširila informacija, da so po zgodnjespomladanski suši, ko je menda voda bolj kapljala in curljala kot pa tekla in bučala, slapovi in tolmuni spet krasno vodnati, sva se kar hitro odpravila…

Izhodišča ni težko najti, še posebej, če veš, kje ga iskati… 🙂 Tistim, ki še niste bili, pa bi morda v prihodnje radi šli, v pomoč – peljite prek mejnega prehoda Sočerga proti Buzetu. Ignorirajte odcep za center, nato pa nasproti bencinske črpalke (ki je na levi strani ceste) zavijte desno proti zaselku Sv. Ivan. Kmalu boste na desni strani zagledali stavbo pivovarne Favorit in pred njo veliko parkirišče, kjer lahko brezplačno parkirate. Tako sva storila midva. Kasneje sva ugotovila, da bi se lahko peljala še naprej mimo poslovne stavbe Istarskega vodovoda skoraj do struge Mirne in mostu prek nje ter parkirala nekje ob cesti.

Pot je krožna, za kakih šestnajst kilometrov jo je, tako, da je ne zmanjka ravno hitro. Kot že ime pove, med hojo po njej obiščemo sedem slapov. Prvi štirje so slapovi reke Drage, ki je desni pritok Mirne, zadnji trije so na reki Mirni. Pot je lepo speljana, večinoma poteka udobno in po ravnem, le v delu, kjer se moramo povzpeti ven iz soteske Drage, je ravno toliko strma, da človek vendarle parkrat globoko zajame sapo 😉 . Če imate v spominu obisk kakšne druge, bolj turistične soteske, naj povem, da tu raznih mostičkov in stopničk in kar je še podobnih pomagal ni v izobilju. Pot je bolj planinske narave in zato mora biti tudi obutev temu primerna. Če boste po njej hodili v času, ko bo vode zares veliko, se boste nemara morali sezuti (morda celo trikrat) in prebresti Mirno. Nama je prek velikih kamnov, ki so postavljeni v pomoč, uspelo brez nožnih kopeli… 😉 🙂 Kljub temu, da je steza precej dobro označena, je le potrebno nekaj pozornosti, da ostanemo na pravi poti in da kakšnega slapu ne zgrešimo. Smerne tablice so majhne in rdeče-modre markacije ponekod precej obledele. Nama je uspelo zgrešiti enkrat in za nepazljivost sva bila »nagrajena« z dvema dodatnima kilometroma. Zagato sta nama pomagala rešiti dva domačina, nabiralca špargljev, ki sta nama tudi prijazno odstopila podroben zemljevid območja. Če boste imeli srečo, bo »konoba« v vasici Kotli odprta, v nasprotnem primeru na celi poti računajte na »samooskrbo«… 🙂

Vsi slapovi in tolmuni pod njimi so zares lepi in slikoviti. Prav pri vsakem sva se ustavila za dlje kot le za en »škljoc«. Po eni strani nama je bil vsak tako všeč, da bi še kar ostala, po drugi strani naju je naprej gnala radovednost, kakšen neki bo naslednji. »Najtežji« del poti se je nama zdel tisti med četrtim in petim slapom. Pa ne zato, ker bi bila pot strma ali kako drugače zahtevna, ampak zato, ker ni nič kaj posebej zanimiva. Večinoma poteka po kolovozih in starih cestah, ni skoraj nič razgledna, Napoleonov most in nekaj zapuščenih hiš pa so skoraj edine fotogenične točke na njej. Če ponavadi rečem, da »je vse v glavi«, potem je bil tokrat ta del poti tisti, ki je v glavi manjkal in se nama je verjetno tudi zato tako vlekel. In da je bila mera polna, sva si ravno ta odsek neprostovoljno še podaljšala 🙁 . In ravno tu me je med hojo ujelo spoznanje, da je bilo takrat, štiri leta nazaj, verjetno res dobro, da nam jo je zagodlo vreme. Skoraj prepričana sem, da bi najini najstnici kaj težko našli motivacijo za tale »nič se ne dogaja marš«, ko petega slapu kar ni in ni in še vedno ni. Če drugega ne, bi vsaj malo grenkega priokusa zagotovo ostalo, temu se pa na vedno bolj redkih skupnih izletih če se le da, raje izognemo.    

A če me vprašate, ali pot priporočam, lahko samo pritrdim. In če me vprašate, ali bi jo prehodila še enkrat, tudi. Ker je v  bistvu res lepa. In ker je zdaj pa res cela v glavi… 😉 🙂