Delta Donave – vrhunec potovanja po Romuniji

Da bo obisk delte Donave nekaj najlepšega in najbolj zanimivega kar se nam bo zgodilo v Romuniji, sem bila prepričana že pred odhodom. In res je bilo tako. Prav zaradi nje smo potovali čisto na vzhodni konec Romunije in še dobro, da smo…

Področje, na katerem se Donava, potem, ko konča svojo 2800 kilometrov dolgo pot, izlije v Črno morje, številke opisujejo v presežnikih. Za petino Slovenije velika delta predstavlja največje strnjeno močvirje v Evropi in je za delto Volge druga največja evropska delta. Raznovrstnost njenega živalskega in rastlinskega sveta je neizmerna. Število različnih vrst ptic, rib in rastlin, ki jim je delta dom, se meri v stotinah. Več kot milijon ptic tu vsako leto preživi zimo. A številke pač ne povedo bistva. Ne opišejo neizmerne lepote delte, zaradi katere jo je celo Unesco vzel pod svoje okrilje. O njej smo se šli torej prepričati na lastne oči…

Delto Donave je najlažje ali pa kar edino možno raziskovati s čolnom. A nikar na lastno pest! V nepregledni mreži številnih kanalov in rokavov se je namreč izredno preprosto izgubiti. Ponudnikov, ki organizirajo različne vrste ogledov delte je res ogromno, na nas obiskovalcih pa je, da poiščemo in izberemo takega, ki bo kar najbolje izpolnil naše želje. Malo sreče pri tem prav nič ne škodi 🙂 . Mi smo se izognili najbolj znanemu in turistično najbolj obleganemu izhodišču oziroma vstopni točki za raziskovanje delte – mestu Tulcea in raje zavili v mnogo mirnejši Murighiol. Tam smo zelo hitro našli tisto, po kar smo prišli – možnost za individualni ogled delte. Ima toliko prednosti pred skupinskimi ogledi z večjimi čolni in ladjami, da o drugi opciji nismo niti razmišljali. Malo smo barantali za ceno, na koncu smo se dogovorili za triurno vožnjo, ki nas je stala 75 evrov. 

Doživetje je bilo nepozabno. Najbolj zaradi resnično dih jemajoče lepote delte, zaradi številnih različnih vrst ptic, ki smo jih videvali, zaradi čudovitih ozkih kanalov, po katerih smo pluli (in kamor velike turistične ladje recimo ne morejo), zaradi prostranih jezer, na katerih so se pozibavale velike preproge lokvanjev in rumenih blatnikov. Z besedami enostavno ne znam opisati, kako zelo lepo je bilo. Za lepo doživetje ima vsaj kanček zaslug prav gotovo tudi naš »kapitan«. Besede angleško ni znal, a smo se sporazumeli. Ker govorica srca je pač enaka povsod po svetu. In meni se je zdelo, da njegovo srce bije za delto. In za to, da njeno lepoto še komu pokaže. Seveda dela tudi za zaslužek. A med delati za zaslužek in delati za zaslužek s srcem je razlika. Kadarkoli smo ga prosili, je ustavil čoln, da smo lahko fotografirali. Še večkrat je ustavil kar sam od sebe, ker je najbrž opazil, da si tega želimo, ali pa nam je pokazal kaj lepega, kar bi drugače spregledali. In še nekaj mi je bilo izredno všeč. Velikokrat, kadar smo se vozili blizu mimo ptic, je zelo upočasnil vožnjo, da jih nismo plašili.

Čeprav smo predhodno prebrali veliko opozoril glede nujnosti zaščite pred komarji, nismo, verjeli ali ne, ne videli, ne občutili na lastni koži niti enega samega (ampak autan je vseeno bil pri roki 🙂 ). Vsaj za poleti se mi zdi morda še bolj kot pred komarji pomembna zaščita pred soncem, še posebej, če se odločimo za večurno vožnjo. In verjemite, izbire čolna, ki bo imel tendo, prav gotovo ne boste obžalovali… 🙂 

Nam je raziskovanje delte uspelo na najboljši možni način. Pravzaprav točno tako, kot smo si želeli. To doživetje še posebej zelo priporočamo in iz srca privoščimo, če se vam le ponudi priložnost zanj…