Poldnevni obisk Budimpešte… ups, pardon, Bukarešte

»A v Budimpešto boste šli tudi?« nas je vprašalo kar nekaj znancev, ko smo jim povedali, da se odpravljamo v Romunijo. »Ja, ja, tudi v Bukarešto bomo šli,« smo hitro in praktično »neopazno« preprečili morebitno zadrego. So me pa ta vprašanja spomnila na to, kako sem si v osnovni šoli pomagala, da sem si zapomnila, čigavo glavno mesto je eno in drugo. Ko sem ugotovila, da imata Budimpešta in Madžarska obe enako tretjo zaporedno črko v besedi, je bilo dilem za večno konec in od takrat naprej vem, da Bukarešta spada v Romunijo. Še en hec obstaja v zvezi z zamenjavo teh dveh mest. Razkrijem vam ga na koncu prispevka, zato nikar še ne prenehajte z branjem… 🙂

Verjetno smo Bukarešti naredili krivico, ampak v tej prestolnici, ki ima sama približno toliko  prebivalcev kot cela Slovenija skupaj, smo ostali le eno noč, ki smo jo pač prespali in slabega pol dneva, v katerem smo si ogledali le tisto, kar nas je res najbolj mikalo videti – drugo največjo upravno stavbo na svetu (takoj za ameriškim Pentagonom) – palačo parlamenta (Palatul Parlamentului), ki si jo je zamislil in jo dal zgraditi nekdanji komunistični voditelj Nicolae Ceaușescu.

Težko si je predstavljati, koliko nečimrnosti in napuha mora biti v človeku, ki naroči gradnjo takega objekta. Številke, ki razkrivajo njegovo velikost so osupljive, a še zgovornejše se mi zdi dejstvo, da so za namen gradnje porušili kar petino mesta in izselili na desettisoče družin. Materiali za gradnjo in opremo so bili razen dveh ali treh malenkostnih izjem vsi domači, romunski, njihova poraba pa se je merila celo v milijonih kubičnih metrov in ton. Ni čudno, da je stavba v Guinnessovi knjigi rekordov vpisana kot najtežja na svetu. Temeljni kamen zanjo so položili junija 1984 in ko se je decembra 1989 začela vstaja, jo je bilo dokončane le 60%. Tako Ceaușescu in njegova Elena nista v stavbi uradovala niti en sam dan.  

Razumljivo je, da so revni in obubožani Romuni s prezirom in ogorčenjem gledali na to megalomansko gradnjo. Po smrti diktatorskega para so se pojavile ideje in zahteve po rušitvi. To se ni uresničilo iz preprostega razloga: ugotovili so, da bi bilo rušenje enostavno predrago. Zato so stavbo raje začeli uporabljati. Danes v njej domuje romunski parlament, sobane in dvorane oddajajo za organizacijo raznih dogodkov in nekaj denarja za vzdrževanje se nateče tudi od vstopnin za turistične oglede.  

No, pa smo tam. Pri ogledih. Verjetno je odveč napisati, da so ogledi samo vodeni. Mi nismo ničesar prepustili naključju, zato smo se v skladu s priporočilom na njihovi spletni strani dan prej po telefonu na ogled najavili. Proti palači se ni pametno odpraviti v zadnjem trenutku, še posebej, če točno ne veste, kje je vhod za obiskovalce. Ta je namreč samo eden in če se ga lotite iskati na napačnem koncu in zakorakate ravno v napačno smer (vhod je na severni strani stavbe), se vam lahko zgodi, da boste okoli in okoli zagrajene površine hodili – ne predstavljate si kako dolgo! Nič hudega, če boste prispeli predčasno. V nekakšni loži za obiskovalce lahko spijete kavo ali kakšno drugo pijačo in obiščete trgovinico s spominki. Ogled je možen izključno ob predložitvi osebnega dokumenta (velja samo osebna izkaznica ali potni list), zato ga ne pozabite v hotelu ali avtomobilu! Ko imate enkrat vstopnico, se začne varnostni pregled povsem enak tistemu na kateremkoli letališču. Ne le za obiskovalce, tudi za zaposlene! Fotografiranje med ogledom je dovoljeno.  

Se sprašujete, koliko časa traja ogled tako gromozanske stavbe? Več različnih vrst ogledov je na voljo, tako po dolžini, kot po vsebini. Mi smo se odločili za standarden ogled brez skrivnostnega »podzemlja«, ker bi na tistega morali čakati do popoldneva. Slabo uro in pol smo kolovratili po dvoranah in sobanah in hodnikih in stopniščih, vodič pa je na koncu povedal, da smo prehodili poldrugi kilometer in videli, verjeli ali ne, 4% stavbe! In ja, notranjost osupne. Vsaka dvorana posebej. Velikost in razkošnost. Dragoceni dekorji in pregrešno dragi detajli. Težko si je predstavljati, dokler ne vidiš na lastne oči. Zelo priporočam, če boste kdaj v bližini.    

Aha, še tisti hec dolgujem za konec, v zvezi z zamenjavami Bukarešte in Budimpešte. Tako rekoč zadnje dejanje ogleda je postanek na znamenitem balkonu, za katerega marsikje napačno piše, da je z njega imel Ceausescu zadnji govor. On je le načrtoval, da bo od tam nekoč nagovarjal svoje ljudstvo, a so ga prej strmoglavili. Tako je prvi s tega balkona med koncertno turnejo svoje oboževalce pozdravil Michael Jackson. Zaklical jim je: »Hello Budapest!«… 🙂 🙂 🙂 

Ko stojite na balkonu in pred seboj gledate mogočen bulevar, lahko razumete, zakaj med drugim Bukarešti pravijo »mali« ali »vzhodni« Pariz. Močno namreč spominja na pariške Elizejske poljane in je bil tudi v resnici zasnovan po njihovem vzoru. A Ceausescu seveda ne bi bil to, kar je bil, če ne bi dal zgraditi nekaj metrov daljšega, kot je tisti v Parizu… 🙂