Vsako leto v mesecu maju na Koseškem bajerju večino pozornosti obiskovalcem »ukrade« mlada labodja družina. Nič čudnega. So markantni, že od daleč opazni in nekaj dni stare puhaste bele oziroma nežno sive kepice so luštkane in cortkane za znoret… 🙂 A labodji par vendarle ni edini, ki se v tem času veseli naraščaja…
Neko popoldne, proti koncu maja je bilo, sem potem, ko sem iskaje neko povsem drugo stvar nos vtaknila v mračen poplavni gozd, ki ga od bajerja razmejuje sprehajalna pot, odkrila čisto mini mičkene račke mlakarice. Ne vem, ali je bilo od presenečenja ali od navdušenja ali od strahu, da bodo kam pobegnile, ali pa od vsega po malo – ampak v tistem trenutku sem čisto zares nehala dihati… 🙂 Šele ko sem se prepričala, da moje prisotnosti sploh niso opazile, sem se odzvala »trezno«, kot se za »paparaca« spodobi 😉 – vklopila fotoaparat in… Fotografirati jih je bilo težko. Svetlobe je tam malo, šavja ogromno, male račke so bile daleč in za povrh niti sekundo pri miru. Jah, ni kaj, otroci pač – vsi so enaki… 🙂 Nekaj dni kasneje sem imela več sreče. Družinica je že plavala v bajerju.…
Za razliko od labodjega gnezda, ki ga parček na bajerju običajno naredi vsem na očeh, gnezda od mlakarice spomladi nisem opazila. Nič čudnega. Če drži to, kar sem nekje prebrala, da se najraje zadržujejo na plitvih, zamočvirjenih, dobro zaraslih površinah v neposredni bližini globljih vodnih površin, je zelo verjetno, da je bilo gnezdo skrito ravno nekje v poplavnem gozdu. Razen tega je samica, ki vali jajca, varovalne rjave barve in s tem manj opazna – ne le za plenilce pač pa tudi za človeške opazovalce in radovedneže… 🙂
Še nekaj sem opazila v teh dneh, na kar prej nikoli nisem bila pozorna. Samci, ki so pozimi in v času razmnoževanja veliko bolj barviti od samic, so se začeli »preoblačiti«. Počasi si nadevajo posvatovsko oz. pognezditveno perje, ki je močno podobno perju samice. Tako bomo kmalu samce od samic ločili le še po barvi kljuna. Se sprašujete, zakaj se to zgodi? Ja, tako kot vse stvari v naravi ima tudi »stilska preobrazba« samcev mlakarice svoj namen. V času poletne menjave perja (golitve) race skoraj vse perje na perutih izgubijo hkrati in zato v tistem obdobju ne morejo leteti. Takrat je zanje izjemno pomembno, da se lahko dobro skrijejo. In to lažje storijo, če niso preveč vpadljivih barv. Kako preprosto in logično, mar ne?
Raca mlakarica je v naših krajih v več ozirih »naj« – je največja raca, ki gnezdi pri nas, pa tudi najbolj znana in najpogostejša. Zato prizore z mlado račjo družino lahko opazujete marsikje, le do kakšnega jezera ali bajerja je treba stopiti… 🙂
4 komentarji
Lepo…
🙂
Spet mi je zašla zgodba med neželeno pošto, pa tako je zaželena! Lepa pripoved, Gita. Živali so velikokrat v tej skrbi za družinico vredne posnemanja. lp
Alenka, se strinjam…