Včasih za kakšno stvar rečemo, da je »draga kot žafran«. No, v nedeljo je bilo na Veliki planini tako, kot bi kaj dajali zastonj. Pa čeprav je šlo v bistvu za žafrane. Ampak ne za tiste prave (Crocus sativus), ki so v resnici »dragi kot žafran«, mimogrede – cvetijo jeseni, pač pa za spomladanske (Crocus vernus). In čeprav ta znanilec pomladi od marca do maja cveti po vsej Sloveniji, največ ljudi hodi občudovat njegove vijolične preproge na Veliko planino. Tudi midva sva šla. Letos ponovno. Po nekaj letih premora. Preprosto sva si zaželela videti to lepoto znova…
Spomladanski žafran začne cveteti, ko se sneg še niti do konca ne stali. Za rast namreč potrebuje zelo malo toplote. Zato se kot en velik neučakanec pogosto kar s cvetom pririne skozi snežno odejo. Tudi na tokratnem potepu sva videla veliko takih. Za bolj radovedne in tiste, ki vas zanima, kako to zmore storiti in mu pri tem celo uspe ostati čisto lep in nepoškodovan, je več napisanega v tem prispevku.
Ko glas o tem, da so na Veliki planini zacveteli žafrani, seže v deveto vas – ah, bolj v duhu časa bi morala zapisati – ko fotografije vijoličnih livad preplavijo »fejsbuk« in ostala družabna omrežja, ni kaj odlašati z obiskom. Cvetenje je namreč kratkega daha – traja le kak teden do deset dni. Sreča je ta, da ne zacvetijo povsod naenkrat, ampak najprej v nižje ležečih predelih, na Kisovcu in Marjaninih njivah, malo kasneje na Gojški in Mali planini, čisto nazadnje še okoli pastirskega naselja pod Gradiščem.
Če imate možnost, planino obiščite med tednom. V primeru, da boste izbrali vikend, priporočam zgodnjo uro. Midva sva v nedeljo parkirala na Rakovih ravneh okrog pol sedmih. Le pet avtomobilov je bilo tam pred nama. En lep krog sva prehodila še v prijetnem jutranjem hladu, ko je bilo na planini še vse mirno in tiho in bolj ali manj samotno. Le tu in tam sva koga srečala. A ko se je jutro začelo prevešati v dopoldne, se je število obiskovalcev hitro večalo in ko sva sestopala, so nama novi in novi prihajali nasproti v skorajda strnjeni koloni. Na parkirišču pa je bilo nekako tako, kot da bi se tam odvijal kakšen avto-sejem. Nepredstavljivo! Če si običajno v hribih želiva, da bi lahko ostala dlje, sva bila tokrat vesela, da sva odhajala.
Še nekaj. Če si želite cvetenje žafrana ogledati in doživeti na najlepši možen način, potem izberite sončen in ne preveč hladen dan. Če sem prej napisala, da spomladanski žafran za rast ne potrebuje veliko toplote, pa to ne velja več za čas, ko se enkrat razcveti. Njegova posebnost je, da že pri padcu temperature za petinko stopinje cvet začne zapirati, da zaščiti njegovo vsebino – pestič in prašnike. Pri taki občutljivosti na temperaturne spremembe lahko zapiranje cvetov sproži že večji oblak, ki zakrije sonce.
In čisto za konec – seveda Velika planina ni edina, ki se ponaša s čudovitimi vijoličnimi pajčolani, stkanimi iz milijonov cvetov spomladanskega žafrana. Eden lepših krajev za njihovo opazovanje je recimo tudi Mrzli vrh nad Žirmi (tam zacvetijo že kak teden ali dva prej), pa tudi Menina planina je po pričevanjih mnogih v tem času čudovita…
7 komentarjev
Kaj pa drugo cvetje? 😀
Prav imaš, Gita, vsake toliko let si je potrebno ogledati te vijolične lepote. Jaz sem letošnjo Veliko planino zamenjala za Menino in težko sem sama sebi verjela, da sva bili v petek s kolegico edini živi duši na planini, ki je bila polna lepot, kot jih premore Velika planina. Mir in narava je odtehtala kakšno lepo sceno s pastirskim stanom z Velike planine in baterije sem si napolnila do naslednjega leta.
Pozdrav in še mnogo lepih pohodov.
Alenka, jaz vsakokrat, ko pridem z Velike planine rečem, da prihodnjič pa res na Menino… pa me vedno znova “odnese” nazaj na Veliko… 🙂
Vsako leto že več kot deset let hodim občudovat vijolično planino kakor ji pravim sam.Vsako leto posebej sem vedno znova presenečen in začuden nad to lepoto.
Letos mi še ni uspelo pa vendar bom morda že v četrtek šel in užival na moji Vijolčni planini
LP Danilo
Danilo, res je, vijolična planina navduši vedno znova in ni se je mogoče naveličat. Prelep izlet želim!
lepo, lepše, najlepše…..
🙂