Skoraj Svačica

V teh dneh, ko je pomlad (menda) dokončno vzela zimi primat, se po mnenju mnogih obdobje tiste ta zaresne in ta prave turne smuke šele začenja. Ne po globokem pršiču, pač pa po spomladanskem srenu. Ker pa sonce iz dneva v dan pridobiva na moči, je za dobro smuko potrebno biti zgoden. Časovna meja med različnimi »agregatnimi stanji« snežne podlage zna biti namreč močno tanka in jo največji pedantneži in lovci na idealne razmere merijo skoraj v minutah. Zgoden začetek je bistven. Ker pa midva nisva ravno ljubitelja vstajanja sredi noči, malo daljše spanje ponavadi kompenzirava z izbiro izhodišča, do kamor ni veliko vožnje… 🙂

Prestolnici najbližje večje turnosmučarsko izhodišče je bržkone Ljubelj. A ko tam spodnji del bivšega smučišča začne kazati gola rebra, se ljubitelji turne smuke »od avta do avta« zapeljemo na drugo stran prelaza na avstrijsko Koroško v dolino Poden (Bodental), ki je po mnenju mnogih ena najlepših dolin v Karavankah. Čeprav leži v sosednji državi je z avtom iz osrednje Slovenije dosegljiva hitreje (v slabi uri) kot marsikateri »domači« kotiček. In v zgodnjem sobotnem jutru so se parkirni prostori na koncu ceste pri slikovitem in zelo znanem gostišču Podnar / Gasthaus Bodenbauer (1052 m), ki je zadnja domačija v dolini, že pred sedmo uro hitro polnili.

Za cilj sva izbrala Svačico (1953 m) – zanimivo piramido vgnezdeno med dva karavanška mogočneža – med Stol na zahodu in Vrtačo na vzhodu. Ko jo gledaš od Podnarja, je videti resnično daleč. A ko skoraj po ravnem oziroma v rahlem vzponu mimo Mlake (Märchenwiese) skozi gozd pridrsaš do odprtih pobočij pod severnimi stenami Vrtače, se kar naenkrat zdi precej, precej bližje. Plazovine so tu pogost pojav. Tudi v soboto jih je bilo precej. Vendar jih nisem dojemala s strahom, ampak z olajšanjem. Stene so se pač v preteklih dneh otresle večine odvečnega snega, kar je pomenilo, da bo vzpon mnogo varnejši kot bi bil pred tem. Na sedlu Vrtača (1845 m) sva naredila kratek postanek, predvsem zato, da sva se (končno) namazala s sončno kremo, ki počasi postaja obvezna oprema v hribih, potem pa odcikcakala naprej proti Svačici. Prav na vrh se s smučmi ne da, saj nanj vodi zelo ozek skalnat greben, po katerem se, če želimo, lahko povzpnemo z ustrezno opremo. Dobra tri leta nazaj sva se, tokrat pa sva zaključila tik pred njim. Gazi ni bilo in tudi midva se nisva delala junaka, da bi jo v močno ojuženem snegu naredila.

Turca je bila prava spomladanska in ker je bila taka pravzaprav prva v sezoni, je bila še toliko bolj navdušujoča. Mehkoba levih in desnih zavojev je prijala, prav tako zaključek ture, ki je za Poden tako zelo unikaten, da mu ni enakega in je med turnimi smučarji pravzaprav »zapovedan« – pri Podnarju, na sončni terasi, kjer te postrežejo prijazno in kjer pivo ni »bir« ampak preprosto »pivo« – kako zelo domače, pa čeprav ne ravno doma. In ko med nenehnim pogledovanjem tja gor, kjer si še nekaj ur nazaj slani pot potil, počasi in z užitkom srkaš osvežilno tekočino, je zadovoljstvo pač neizmerno… 🙂