Za dogodke, kot je bilo četrtkovo smučanje z Dobrče, bi morda na blogu morala odpreti posebno kategorijo »Saj ni res, pa je!«… 🙂
Dva dni po sneženju je bil scenarij v grobem znan. Ker je pač vsakokrat, ko zapade nov sneg, približno enak, edino kraj dogajanja določiva vsakokrat posebej. Želela sva torej nekam, kjer bova našla pršič. In ker je bil napovedan mrzel dan, se nama je luštalo nekam na sonce. In bila sva ravno prav razpoložena za nekam, kjer še nisva bila. Bilo je samo še vprašanje – kam? In kje drugje bi bilo lažje in enostavneje poiskati kakšno dobro idejo in iz prve roke dobiti informacije o trenutnih razmerah, kot ravno na cehovskem (beri: turnosmučarskem) forumu. A tam dogajanje v sredo zvečer ni bilo nič kaj živahno. Objav je bilo bolj malo, pa še od tistih, ki so bile, naju nobena ni ravno očarala. In ko sva se že sprijaznila, da se bova zadovoljila z eno nama dobro poznano in tudi z najine strani že večkrat presmučano klasiko, je priletel zapis o smučanju z Dobrče. Aaaa? Hmmm? Smučanje z Dobrče? Verjetno sem ravno zato, ker se mi je novica zdela tako zelo neverjetna, postala tako zelo radovedna. In sem začela brati. In sem brala in fotke gledala in prišla do konca in začela od začetka in tako ene trikrat zapored, dokler le nisem začela verjeti, da je mogoče pa le res, kar piše avtor. Namreč, da je smučarija z Dobrče ob tolikšni količini snega hudo dobra zadeva, da je špura narejena, da je pršič prvovrsten, da je še precej nezvoženega, da v gozdu nič ne škrta pod smučmi in da je končno spet enkrat možno prismučati nazaj čisto do vrat avtomobila. Kaj takega! Na Dobrči sem bila že velikokrat, ampak da bi pa smučala z nje, mi pa niti približno in niti od daleč še nikoli ni prišlo na misel. In ko sem tisto brala, sem se odločila, da si to pa tudi jaz želim doživeti. Turno smuko z Dobrče. In to ne kadarkoli, ampak že kar takoj jutri. Dokler dobre razmere še trajajo. In potem sem vsa navdušena mojemu dragemu čez mizo rekla, da imam idejo! Malo je debelo pogledal, češ, a nisva že zmenjena, kam greva in ko sem mu povedala, da bi rada, da spremeniva načrt in da greva raje na Dobrčo, je gledal še bolj začudeno. Ni mogel skriti, da vsaj malo pa vseeno dvomi, da je to v resnici tako super fino fajn zamisel, ampak očitno sem bila v svojem navdušenju in želji tako prepričljiva, da sva na koncu res šla… 🙂
In ja, na koncu je bilo res vse tako super fino fajn, kot je pisalo. Edino puhec na sončni Lešanski planini je bil morda že malo manj puhast kot dan poprej, ampak to je bila zgolj nepomembna malenkost, ki ni niti malo pokvarila čudovitega vtisa… 🙂
