Zajamniki – “ulica” na zahodnem robu Pokljuke

Včasih se zgodi, da se nama kak zimski dan zdi kot ustvarjen za to, da smuči zamenjava za krplje. Ponavadi je to dan potem, ko v gorah zapade res veliko snega. Tako zelo veliko, da se na strmih pobočjih močno poveča nevarnost plazov, na položnih pa ne gre nikamor. In tak dan je bil danes…

Odločitev za obisk planine Zajamniki – Tine Mihelič ji je rekel kar »Triglavska ulica« – ni bila naključna. Dobro jo poznava in najbolj všeč nama je pozimi, ko počiva pod debelo snežno odejo. Od doma sva šla precej kasneje kot običajno, kajti vremenarji so napovedali, da se bo zjasnilo šele sredi dneva, zimska idila pa je vendarle lepša in bolj bleščeča v soncu, kot pa v oblačnem vremenu. In ker sva bolj pozno začela, prav veliko ur do konca dneva ni več ostalo. Zato nisva nič ovinkarila (kar je na Pokljuki sicer tako prijetno početi) ampak sva z Rudnega polja odkrpljala (mimo planine Praprotnice) naravnost na Zajamnike.    

Ob najinih prejšnjih obiskih je planina vedno bolj ali manj samevala. Tokrat je bilo drugače. Iz marsikaterega dimnika se je kadilo, od tu in tam je pridišalo po kuhanem kosilu in skozi odprta vrata stanov je, medtem, ko so domačini prihajali na plano, uhajalo eno tako mirno, a veselo praznično razpoloženje, ki ga z besedami niti dobro opisati ne znam. Vsekakor pa drugačno, kot smo ga vajeni čutiti v dolini. Čeprav sva vse te ljudi videla prvič, sva se med pozdravi in pomenki z njimi počutila, kot da sva se znašla v družbi najmanj dobrih znancev, če ne celo kar prijateljev. Bi rekla, da je verjetno minila debela ura, predno sva končno le prišla na drugi konec ulice in se povzpela na tisto čudovito razgledno točko na vzhodnem koncu planine…

Na Zajamnike bova še šla. Zato, ker je tam gor tako lepo, pa tudi zato, ker sem ravno prebrala, da je tale pristop na planino po Miheličevo »za planinca manjvreden«. No, lepa reč. On za izhodišče priporoča približno 800 metrov nad morjem ležečo vasico Podjelje. In zdaj naju muči radovednost. Sva že dala v plan… 🙂