Skopje – neoklasicistični arhitekturni biser ali kič?

V prestolnici Makedonije smo na našem letošnjem potepanju po Balkanu naredili prvi ta zaresen postanek in nočitev obenem. Po približno deseturni vožnji iz Ljubljane prek Beograda je bil prihod v Skopje šokanten. Temperaturno. Ko smo sredi popoldneva parkirali pred hotelom, le streljaj od starega dela mesta, je termometer kazal zunanjih 42 stopinj. Ampak ker nas v tisti vročini nihče ni priganjal k ničemur, še najmanj pa k recimo takojšnjemu ogledu mesta, nam ni bilo hudega. Potrebovali smo malo počitka in v prijetno ohlajeni hotelski sobi kakšno uro ali dve nismo niti mignili. Šele potem, ko je sonce že šlo »u mižule«, smo pokukali na plano in tako Skopje najprej doživeli »by night«, šele naslednji dan dopoldne pa tudi pri dnevni svetlobi.

Ogled Skopja je morda najbolje začeti na stari železniški postaji, v kateri je zdaj Mestni muzej. Urni kazalci na stavbi kažejo 5.17 zjutraj. Ob tej uri so se ustavili 26. julija 1963, ko je Skopje stresel katastrofalen potres, ki je porušil kar dobro tričetrtino zgradb. Od tedaj dalje se je Skopja držala »etiketa« arhitekturno nezanimive prestolnice. Toda leta 2010 se je makedonska vlada pod vodstvom premierja Nikole Gruevskega odločila, da bo prestolnici vdahnila staro veličino. Začel se je projekt »Skopje 2014«. Načrt je bil prenoviti fasade, zgraditi nove palače, postaviti številne spomenike, polepšati mostove, zgraditi nove stavbe ministrstev in postaviti slavolok. V okviru projekta so na Makedonskem trgu v središču mesta postavili spomenik Aleksandra Velikega, ki je postal osrednji simbol mesta. »Dobimo se pri Aleksandru,« je bojda po novem geslo za zmenek. Kip uradno nosi naziv »Bojevnik na konju«. Tako so ga poimenovali v izogib dodatnemu zaostrovanju že tako napetih odnosov z Grčijo, ki postavitev kipa razume kot provokacijo in poskus prisvajanja grške zgodovine. Grki namreč antično Makedonijo razumejo kot del izključno svoje zgodovine in antičnega osvajalca Aleksandra Velikega imajo izključno za svojega junaka. Podobno so Grki protestirali tudi ob otvoritvi 21 metrov visokega slavoloka Vrata Makedonije, na katerem so reliefi prizorov iz makedonske zgodovine, vključno s pohodi »njihovega junaka«.

Ena od posledic projekta je razdelitev javnega mnenja: približno dobra polovica je nasprotnikov. Arhitekti tarnajo nad (ne)estetiko (kičem po domače) in zamujeno priložnostjo, da bi razvoj mesta načrtovali in izpeljali po sodobnih urbanističnih principih, ljudstvo pa »šimfa« predvsem neodgovorno in brezglavo zapravljanje davkoplačevalskega denarja, ob tem, da je Makedonija še vedno ena najrevnejših evropskih držav. Taksist, s katerim smo se zapletli v daljši pogovor, je govoril o 750 milijonih porabljenih evrov, nekatere druge ocene se že bližajo celo milijardi. Tole je izjemno zanimiva spletna stran, ki izkazuje vsebinsko in finančno plat projekta. 

Uradno oznanjeni namen projekta Skopje 2014 je »dati Makedoniji identiteto«. In to ne katerokoli, ampak antično. O tem se je razgovoril lastnik apartmaja, v katerem smo bivali naslednjih nekaj dni ob Ohridskem jezeru. »O nas so kar naenkrat začeli govoriti kot o antičnih Makedoncih, mi bi pa radi bili še naprej »samo« Slovani«, je razlagal malo zagrenjeno.

Med sprehodom po ulici Makedonija, ki je priljubljeno območje za pešce, se je vredno vsaj na kratko ustaviti v Spominskem muzeju Matere Terezije. Bila je albanskega rodu, rojena v Skopju in je leta 1979 za svoja prizadevanja za pomoč najrevnejšim predvsem v indijski Kalkuti prejela Nobelovo nagrado za mir. No, včasih pa le pride v prave roke, si človek misli ob tem.

Ulica Makedonija na koncu privede do Kamnitega mostu čez reko Vardar, ki povezuje stari in novi del mesta in simbolično predstavlja vez med sedanjostjo in preteklostjo. Na drugi strani mostu vstopimo v stari del mesta – čaršijo. Kdor pozna sarajevsko (naši spomini na lanski obisk so še vedno zelo živi), bo nad to v Skopju bržkone razočaran. Nam se je zdela manj zanimiva, manj lepa in manj urejena kot sarajevska. Ko bi le »šefi« našli kak evro tudi za njeno obnovo!  

Tako kot nova podoba Skopja razdvaja javno mnenje v Makedoniji, ga bržkone tudi med turisti. Ne glede na to pa, ali je mesto nekomu všeč ali ne, bi bilo verjetno težko najti koga, če sploh koga, ki bi rekel, da makedonska prestolnica ni vredna vsaj dneva obiska.

Tudi če bi ostali več kot dan, bi imeli v mestu in njegovi okolici kaj početi. A mi smo imeli že druge načrte. Po dopoldanskem ogledu smo »dvignili sidro« in se odpeljali proti Ohridu. Kako smo se imeli tam, pa v naslednjem prispevku čez dan ali dva…