Labod grbec – mlada družinica na Koseškem bajerju

Koseški bajer je bajer moje mladosti 🙂 . Kot otrok sem z očetom neštetokrat hodila tu mimo – največkrat na sprehod do Mosteca, včasih malo dlje na Rožnik, sem pa tja kdaj tudi v živalski vrt. Na tem bajerju sem neko zimo, ko je zamrznil, naredila prve korake na drsalkah. In spomnim se, da nekega poletnega dne nisem mogla nehati opazovati modelarje, ki so preizkušali svoje doma narejene ladjice in čolničke. Proti koncu osnovne šole sem okoli bajerja hodila tečt (joj, kako nisem marala teka, ampak če sem hotela biti »in«, sem morala stisniti zobe in po možnosti še pred poukom zjutraj odteči eno rundo in se pred sošolci delati, kot da je to zame »pisofkejk« 😉 ), v času pubertete je nabrežje bajerja postalo moje pribežališče za sanjarjenja in zaupna klepetanja… In ta bajer imam še vedno rada (čeprav zdaj tam, od kar so tik ob njem zgradili veliko stanovanjsko sosesko, nič ni več kot je bilo). Zdaj se vračam bolj poredko, gotovo pa vsako leto vsaj enkrat. Sredi maja. Ko labodji par dobi naraščaj… 🙂 

Gnezdo si on in ona skupaj naredita na obali, tik ob vodi, v trsju, da bi ga vsaj malo skrila in obvarovala pred vsiljivci. Kajti teh se ne manjka. Nekaj dni nazaj, ko mladičkov še ni bilo, je bila po nabrežini v travi narejena že prav dobro uhojena potka, po kateri so ljudje hodili v neposredno bližino gnezda 🙁 . Me prav zanima, če bi bilo kakšni bodoči človeški mami všeč, če bi se naredila vrsta pred njeno porodno sobo in bi čisto neznani firbci vstopali in hodili kukat, ali je že… In ja, bilo mi je neskončno všeč, ko se je samec pred enim tečnežem našopiril in pihal vanj in ga do te mere prestrašil, da se je ta končno le spravil za »črto zasebnosti«. Samčeve bojevitosti pri varovanju njegove družinice res ne kaže preizkušati… 😉  

V nasprotju s številnimi drugimi ptiči, ki živijo v paru samo v času ploditve, je labod pravi vzor »zakonske zvestobe«, saj samec in samica ostaneta skupaj vse življenje. Tako zelo lepo ju je videti, kako skupaj ljubeče skrbita za svoje male puhaste kepice, jih skupaj varujeta in skupaj peljeta na potep… Neslišno drseča po vodni gladini delujeta nadvse ponosno in elegantno, no, ko pa se spravita na kopno, sta – roko na srce – videti precej nerodna in okorna.

Ko gresta starša s svojo otročadjo na kopanje, se vsaj v prvih dneh držijo obale. Njo in njega je večkrat videti, kako potopita glavo na svojem dolgem vratu globoko pod vodo. Pomeni, da si iščeta hrano. Labod je namreč pretežno rastlinojedec in se največ prehranjuje s potopljenimi deli vodnih rastlin, vendar se tudi »paše« na obalnem travniku nič ne brani. Hranjenja s kruhom – kar na žalost počno številni obiskovalci bajerja – labodi prav zares ne rabijo. Nasprotno, če je tega preveč, jim je lahko celo v škodo.    

Koliko jajc bo samica izlegla, je menda odvisno od njene starosti. Vali jih sama, približno pet tednov. Bližnji stanovalci, ki so videli mlade labode takoj po tem, ko so se izlegli, pravijo, da jih je bilo letos osem. Enega zdaj pogrešajo in nihče ne ve, kaj se je z njim zgodilo. Še najbolj verjetno je postal plen kakšne ptice ujede ali večje ribe…

Če bi radi videli mlado, devetčlansko družinico od blizu, je zdaj pravi čas za obisk… 🙂