Okno v Prestreljeniku

Tole bo zgodba o tem, kako sva za eno Šmarno višincev porabila cel dan, se peljala 120 km daleč v eno smer, imela zaradi tega čisto nič slabe vesti in uživala maksimalno. Sva pa dvakrat lepila pse, to pa ja in zato si obetava, da nama boste priznali, da tura vseeno šteje… 🙂

Tako kot vsako leto enkrat konec marca ali v začetku aprila, sva se odločila za Kanin. In tako kot vsako leto nama tudi letos nekako ni prišlo na misel, da bi šla iz doline peš. Ampak res, kako, da se tega nisva spomnila? Pa baje tako lepa mulatjerca pelje gor. 😉 Hec. Je imela moja babica prav, ko je ponavljala: »Čez komot ga ni…« 🙂 Bilo je torej samo vprašanje, kako visoko se bova peljala. Če bi šla na senčno stran, bi smuči nataknila pri koči Gilberti, ker pa sva se danes odločila za smuko s pogledom na morje, sva brez kakšnihkoli pomislekov kupila karto do Prevale. Da bova čim prej na soncu, sva rekla. Itak. 🙂 Na Prevali je bilo prav lepo videti, da se po več letih dvosedežnica, ki pelje na Prestreljeniško škrbino spet vrti. In potem se je zgodilo nekako v svetopisemski maniri, da je bil najin duh voljan (iti od tu dalje peš), meso pa slabo in sva se na koncu zapeljala še pod Prestreljenik. Izgovor za tole slednje, ki ga bom zdaj napisala, je pa čisto resničen in nič za lase privlečen in se je na koncu čisto zares izkazal za še kako utemeljenega. Ura je bila šele okrog pol desetih, sonce pa je že tako pripekalo, kot bi bilo sredi poletja sredi dneva. In niti sapica ni potegnila od nikoder. In bilo nama je jasno, da se bodo razmere za smučanje hitro slabšale in da bi bilo res škoda zapravljati čas s hojo po smučišču…

In tako sva v kotanji na drugi strani pod škrbino končno nalepila pse in se začela vzpenjati. Vzpon je res kratek. Dva leva in dva desna obrata, potem pa še par korakov brez smuči in že pogledaš skozi okno. Prepihu sva se umaknila na sončno poličko in malo posedela. Samo toliko, da je sonce posušilo kužke in da so se pogledi napasli na vsem lepem, kar se z okna videti da. Ko se je začelo bližati še več turašev, sva se odločila, da jim narediva prostor in odsmučava. »Tajming« je bil zadet »u nulo«. Po nekaj gnilih zavojih takoj pod oknom, je bilo nadaljevanje mehko in tekoče po najtaboljšem putrčku. Tako krasno je bilo, da niti pomislila nisva, da bi takoj zavila nazaj proti škrbini, ampak sva kar smučala in smučala daleč naravnost dol po krasni dolinici in niti misel na »vroč« povratek nazaj gor naju ni mogla ustaviti.

Ko sva se vrnila pod škrbino, se nama je pogled zalepil na »plažo« pred Ski Bum Bar-om in hladno laško kar naenkrat ni bil več zgolj privid ampak je postal resničnost na dosegu roke. Pa je tako naneslo, da sva na plaži srečala dobrega znanca iz Bovca in potem smo skupaj prijetno vgnezdeni vsak v svoj ležalnik klepetali in se smejali in gasili žejo in se strinjali, da je prav lepo po toliko letih spet doživeti in poslušati živ-žav na naši strani Kanina. In potem smo trije poklicali četrtega, ki je tudi kolovratil ne tako daleč stran in smo se skupaj dobili pri spodnji postaji gondole. In ker se že dolgo nismo videli smo… no, saj veste kaj. Klepetali pač. In ker smo si imeli veliko povedati, smo tako veliko govorili, da smo čisto suha usta dobili in potem smo… no, saj veste kaj. Naročili še nekaj tekočega, osvežujočega in potem se je druženje še malo bolj zavleklo… 🙂

In zgodnje popoldne se je že nagnilo v poznega, ko smo se odpeljali vsak na svoj konec. In ker je od najinega zgodnjega zajtrka res minilo že veliko časa in se je sprva potiho potem pa vedno glasneje začela oglašati lakota, sva se odločila, da tako prijeten dan še malo polepšava z enim dobrim poznim kosilcem ali pa zgodnjo večerjo v Ratečah. In tako sva storila. In se zadržala precej dlje, kot sva sprva nameravala. Kajti ko sva se hotela končno odpeljati proti Ljubljani, se je najin konjiček spuntal in se odločil, da ne gre naprej. Nekaj je godrnjal in brundal, ampak premakniti se ni hotel in ni kazalo drugega, kot da mu naročiva vlečno službo. Ko nama je postalo jasno, da šoferja danes ne bova več, sva si med čakanjem na prijetni sončni terasi dala postreči z dodatnim kozarcem vina in ugotavljala, da imava v bistvu srečo, da se nama je to zgodilo šele na naši, ne pa že na italijanski strani, kjer bi bilo urejanje prevoza gotovo precej bolj komplicirano. In naredila sva zaključek, da pravzaprav res nimava nobenega razloga za slabo voljo. Ta bo morda nastopila, ko bo mehanik izstavil račun. Ampak to v nobenem primeru še ne bo danes. In s slabimi novicami, ki bodo, če bodo prišle jutri ali pojutrišnjem, se bova ukvarjala takrat. Današnji dan pa nama bo ostal v spominu kot prekrasen in uživaški. In spet sva se imela tako zelo, zelo luštno in fajn in uživala sva čisto v vsem, kar je dan prinesel. Še večerna vožnja v Ljubljano v družbi zgovornega voznika šleparja, je bila zabavna in polna smeha… 🙂