Močvirski tulipan – ogroženi barjanski biser

»O poglej, že cveti!« mi pravi moj dragi z nasprotne strani pisalne mize v najini domači pisarni. »Kdo cveti?« vprašam. Pa ne dobim odgovora. Čakam, pa nič. Tišina. Sliši se samo klik, klik, klik… zvok računalniške miške pač. Očitno si ogleduje fotografije. »Pa daj povej že no, kdo cveti?« sem vedno bolj radovedna. Zdaj namreč cveti veliko stvari, ampak mora biti nekaj posebnega, da se je tako navdušil, si mislim. No, potem, ko je ta klik, klik, klik potihnil, je končno odgovoril: »Močvirski tulipan!« Uh, to pa je novica! Sem že mislila nanj, a sem ga pričakovala malce kasneje, bolj v začetku aprila. Ampak tako to je, če je kak prijatelj na fb-ju velik ljubitelj cvetja. Ni šans, da kaj zamudiš, vam povem 🙂 . In potem s sprehodom po barju nisva nič več odlašala… 🙂

Močvirski tulipan (tudi močvirska logarica se mu reče) mi je res zelo pri srcu. Ima vse moje občudovanje. On je tisti, ki s svojo škrlatno-belo lisasto glavo kima tam, kjer nobeni drugi vrsti na pamet ne pade, da bi se »udomačila«. Raste na vlažnih, zamočvirjenih travnikih, ki so enkrat bolj, drugič manj suhi (ali pa mokri), včasih nad, drugič pod vodo. Res mora biti bitje, ki tu uspeva, skromno, nič razvajeno, vsega hudega vajeno, sem pomislila že leta nazaj…  

Na žalost mu te negostoljubne razmere niso nič v korist. Mu ne dajejo privilegija, da ga ne bi nič ogrožalo, da bi čisto v miru rasel, cvetel, se razmnoževal… Človek se je namreč odločil, da bo ta »nekoristni svet« spremenil. Sebi v prid. In ga je začel izsuševati, da bi pridobil zase nove in nove obdelovalne površine. In to počne kar naprej, iz leta v leto. In s tem krči življenjski prostor močvirskega tulipana. Ne rešuje ga niti to, da je zavarovana vrsta že od leta 1949. Škoda. Upam, da še dolgo ne bo prišel čas, ko ga bom konec marca ali v začetku aprila na Ljubljanskem barju iskala zaman…