Stara planina – biser narave vzhodne Srbije

Peti dan najinega potovanja po Srbiji sva zaključila v mestecu Pirot. To je idealno izhodišče za raziskovanje parka Stara planina, kar sva nameravala početi naslednja dva dneva. 

Stara planina je gorovje na vzhodu Balkanskega polotoka, ki se v dolžini 530 kilometrov razteza od zahoda proti vzhodu. Začne se v vzhodni Srbiji, »prečka« celotno Bolgarijo in se konča na njeni obali Črnega morja. Najvišji vrh Stare planine je z 2376 metri nadmorske višine Botev, ki leži v Bolgariji, na srbski strani pa pogorje najvišjo točko doseže na vrhu Midžor (2169 m), ki je obenem najvišji vrh Srbije. Ponekod je za Staro planino še vedno zaslediti tudi ime Balkan (ki v bolgarščini pomeni »gora«), čeprav se je raba imena vmes spremenila in zdaj označuje celoten polotok. Stara planina je do sedaj imela status naravnega parka (park prirode), januarja letos pa je bila razglašena za narodni park (nacionalni park) in je s tem dobila še višjo stopnjo zaščite (za uradni status je potrebna še sprememba zakona o narodnih parkih).

Čisto na vrhu mojih želja kar se Stare planine tiče, je bil ogled kanjona reke Rosomače, zato sva se najprej podala tja. Reka je s svojim močnim tokom v plasti jurskih apnencev vrezala zares slikovito sotesko z nekaj razširitvami, ki naj bi spominjale na kotle oziroma lonce, zato se je kanjona prijelo tudi ime Rosomački lonci. Izhodišče je vasica Slavinja, približno 30 kilometrov oddaljena od Pirota. V središču vasi je manjše parkirišče, od koder je do začetka kanjona le kakšne slabe pol ure povsem lahke hoje po dobro označeni stezi. Pogled v kanjon je zares lep, a če niste vsaj malo adrenalinskega duha, se tu tudi vse konča. Midva sva na levem bregu reke (na desni strani, če gledate v kanjon) opazila precej dobro vidno stezico, kateri sva nekaj časa sledila. Vije se tesno ob robu pečin, zavarovana ni nikjer in po nevihti prejšnji večer je bila neznansko spolzka. Nisva dolgo vztrajala. Zdrs v dno kanjona se ne bi dobro končal, pa še to sva kmalu ugotovila, da je tisti ta najlepši del resnično precej kratek in ga je bilo kaj kmalu konec. 

Na območju Stare planine je mnogo čudovitih slapov. Nama se je po ogledu Rosomačkih loncev zaradi bližine kot najbolj logičen nakazal ogled slapu Tupavica, ki je s svojo 15 metrsko višino baje eden lepših. Izhodišče zanj je vas Dojkinci. Od konca vasi je do njega še približno 4 kilometre precej slabe makadamske ceste, po kateri se je »pogojno« možno pripeljati skoraj do slapu. Če ne gre, ali je škoda avta, preostane do tja uro sprehoda.

Naslednje jutro nisva nič poležavala. Ker so bile že za sredino dneva napovedane »grmljavine«, sva se podvizala na eno najlepših razglednih točk Stare planine – Kozji kamen (1181 m). Z njega je prelep razgled na meandre Zavojskega jezera ob vznožju planine. Na razgledišče je možno samo peš, pot je povsem lahka, rahlo vzpenjajoča se, dolga polčetrti kilometer. Do začetka steze je iz Pirota približno 16 kilometrov. Če uporabljate navigacijo, je najbolje, da za končni cilj vpišete vas Rsovci. Med vožnjo bodite pozorni na smerne table ob cesti, ki nakazujejo odcep za pešpot.

No, midva z razgledom ravno največje sreče nisva imela. Nivo vode je bil izjemno nizek, ponekod je sploh ni bilo in pogled je bil kaj malo podoben tistemu, ki sva ga pričakovala glede na številne fotografije, ki sva si jih predhodno ogledala na spletu. Pa sva vse skupaj obrnila malo na šalo in si rekla, da bodo najine fotke pač nekaj čisto posebnega, ker takih res nisva zasledila nikjer drugje. 🙂 

Že dan poprej sem med vožnjo po planini ob cesti opazila veliko, sicer že precej obledelo informativno tablo, ki obvešča, da je Stara planina »oaza leptira« (oaza metuljev). Nisem ji posvečala preveč pozornosti. No, med hojo na Kozji kamen sem se spomnila nanjo. Toliko različnih vrst in barv, toliko spreletavanja s cveta na cvet, lovljenja v zraku, frfotanja in akrobacij krilatih lepotcev že dolgo nisva videla, sploh pa ne na tako kratki poti. Res sva bila navdušena!

 Predno sva se vrnila v Pirot, sva se zapeljala še do vasice Rsovci in si ogledala zanimivo cerkvico sv. Petra in Pavla, ki se nahaja v votlini na hribu Kalik v neposredni bližini vasi. Kot datum izgradnje se omenja 13. stoletje. Cerkev je že tako ali tako posebna zaradi svojega izgleda in lokacije, kjer se nahaja, posebej znana pa je po edinstveni freski, na kateri je upodobljen Jezus kot mlad in plešast (Ćelavi Isus). Cerkev je zaklenjena, a če si jo boste želeli ogledati, le vprašajte za ključ kogarkoli v vasi in napotil vas bo do hiše, kjer ga boste dobili.  

Ko sva se zgodaj popoldne vozila nazaj proti Pirotu, je že grmelo in kmalu so padle prve kaplje. Popoldne nama je minilo ob dobrem poznem kosilu z mislijo na poslednja dva dneva v Srbiji, ki sva ju zelo nestrpno pričakovala. Prispevek o tem, kje sva bila in kako sva se imela, sledi na blogu čez nekaj dni…