Dan v Beogradu

Do letošnjega junija sem bila v Beogradu zgolj enkrat, pa še takrat so bile glavni namen obiska službene zadevščine. Za večino stvari, ki sem si jih želela ogledati, je tedaj zmanjkalo časa, a tega nekako nisem obžalovala. Rekla sem si, da je prestolnica nekdanje skupne države, danes pa glavno mesto Republike Srbije, pač tako blizu, da ga res lahko obiščem tako rekoč kadarkoli. No, verjeli ali ne, od prvega obiska je minilo debelih petnajst let in drugi se je zgodil v začetku tega meseca, ko sva v Beogradu naredila prvi postanek na najinem kratkem potovanju po Srbiji. 

Nastanitev sva si rezervirala v bližini centra mesta. Morda sva za njo plačala nekaj več, kot bi kje bolj na obrobju, a sva v zameno dobila to, da so nama bile vse stvari, ki sva jih nameravala obiskati, dosegljive peš in se nama ni bilo treba ukvarjati z vožnjo po mestu in iskanjem parkirišč ali pa z logistiko javnega prevoza.

Po zajtrku sva se najprej sprehodila do četrt ure oddaljenega Trga republike, glavnega zbirališča Beograjčanov, ki se zmenijo, da se dobijo pri spomeniku ustanovitelja moderne Srbije knezu Mihailu Obrenoviću oziroma »kod konja«. Nekako tako, kot se Ljubljančani dobimo »na Prešercu«.

Nadaljevala sva do Knez Mihailove ulice, ki je nemara ena najlepših v Beogradu. Predstavlja glavno sprehajalno in nakupovalno ulico v mestu, nekaj podobnega kot na primer »Kerntnerca« na Dunaju ali La Rambla v Barceloni. Pripeljala naju je direktno do Kalemegdana, največjega in najlepšega beograjskega parka. Njegovo osrednjo znamenitost predstavlja Beograjska trdnjava z zares lepim razgledom na izliv Save v Donavo. 

Muzeje in sakralne objekte na potovanjih obiskujeva redko. V Beogradu sva pač morala narediti izjemo. Oziroma kar dve. Ko sva zapustila Kalemegdan, sva se najprej napotila do Cerkve svetega Save (Hram svetog Save). V najinem vodničku piše, da je to največja sakralna stavba v Srbiji, da spada med deset največjih krščanskih cerkva na svetu, ter da je največja pravoslavna cerkev na Balkanu in tretja največja pravoslavna na svetu. Če je vse to (še vedno) res, ne vem, lahko pa povem, da je cerkev v resnici veličastna in da notranjost pusti vtis.   

Najin predzadnji obisk tega dne je bil namenjen cerkvi sv. Antona Padovanskega, ki nosi »slovenski podpis«. Sprojektiral jo je naš slavni arhitekt Jože Plečnik. Cerkev je njegovo edino delo v Beogradu in je od l. 2010 razglašena za kulturni spomenik. Posebna zanimivost je njen 52 metrov visok zvonik, ki je nagnjen kar za dobrih 40 centimetrov. Beograjčani pravijo, da je to njihov »stolp v Pisi«. Cerkev je za ogled odprta vsak dan eno uro pred večerno mašo, ki se začne ob 18. uri, vsaj tako je veljalo v času najinega obiska. Ta Plečnikov podpis je še eden v nizu njegovih veličastnih, tako rekoč nezgrešljiv in prepričana sem, da bi ga prepoznala, četudi ne bi že v naprej vedela, kdo stoji za njim.

Dan sva zaključila v eni od restavracij na Skadarski ulici, bolj poznani kot Skadarlija. Glede na opis v vodniku, da gre za beograjsko boemsko četrt, ki jo ne le po videzu, pač pa tudi zaradi njene posebne očarljivosti in enkratnega vzdušja mnogi obiskovalci primerjajo s pariškim Montmartrom, so bila moja pričakovanja zares velika. Eh, nisem se še naučila, da preveč pričakovati nikoli ni dobro. Vzporednice s pariško četrtjo so res pretirane. Kakšnega zelo pestrega dogajanja nisva zaznala in bojda živahnega utripa na vsakem vogalu kar ni in ni bilo nikjer. Skadarliji nočem delati krivice in nikakor ne pravim, da je ni vredno obiskati. Samo povem, kako sva jo doživela midva. Morda sva se samo znašla tam v nepravem trenutku in Skadarlija v resnici na polno zaživi šele na vrhuncu poletja? A prvi vtis, ki res ni bil najbolj spodbuden, je popravila izjemno okusna večerja in pa ena skupinica »muzičarev i pjevačev«, ki je v tisti zgodnje poletni večer vendarle vnesla nekaj živahnosti. 🙂  

Pod črto – vroč, a prijeten in zanimiv dan sva preživela v Beogradu. Naslednje jutro sva potovanje nadaljevala proti vzhodu do soteske Donave. O tem, kako sva se imela tam, pa v prispevku čez nekaj dni…