Obisk doline reke Malte na Avstrijskem Koroškem

V dolino reke Malte sva prvič zavila dobro desetletje nazaj, ko sva se začela ukvarjati s turnim smučanjem. Nad njo se namreč najdejo številni privlačni turni smuki različnih vrst zahtevnosti. Že prvo in nato vsako naslednje leto sva si obljubila, da »letos« bova pa turno smučarsko sezono čisto zares podaljšala tja v sredino maja in jo zaključila s smuko z enega od vrhov nad jezom Kölnbreinsperre, od koder je dostikrat še pozno spomladi možno smučati po neprekinjeni snežni odeji… Obljube še nisva uresničila. Razlog je preprost in tiči v meni. Vsa ta leta še nisem zbrala volje, da izstopim iz cone udobja, pa magari za en sam dan in po tednu ali dveh kratke rokave in natikačke zamenjam (spet) za puhico in pancarje… In tako se je zgodilo, da sva se v zatrep doline reke Malte prvič podala v poznem poletju, sredi zadnjega avgustovskega tedna, ko so temperature po dolinah spet (in morda zadnjič letos) šle »v nebo«. Tudi to je še pa še primeren čas za obisk tega območja. Poleg vseh zanimivosti in lepot nudi zaradi precejšnje nadmorske višine (malo manj kot 2000 m) obenem še prijeten pobeg pred dolinsko vročino…

Vreme kar ni in ni hotelo biti takšno, kot sva pričakovala (eno samo sonce in nebo brez oblačka), zato sva med potjo nekajkrat preverila napoved po urah in večkrat spremenila načrtovani potek potepa. Prvi postanek sva tako naredila v kraju Koschach in si ogledala najvišji koroški slap Fallbach…

Ko sva že vse trikrat obhodila in več desetkrat pofotkala, so nebo še kar prekrivali oblaki in po dolini je vlekel tako zoprno hladen veter, da je bila še jopica skoraj premalo. Nič naju ni mikalo, da bi se četudi udobno z avtomobilom prestavila več kot 1000 metrov višje. Raje sva se vrnila dobrih deset kilometrov nazaj do prikupnega srednjeveškega mesteca Gmünd, Sovodenj po slovensko. Leži namreč na sotočju rek Lieser in Malta. Po številnih prejšnjih obiskih, ko sva se le peljala skozenj, sva si tokrat zanj vzela malo več časa…

Kogar zanimajo avtomobili, Gmünda zagotovo ne bo zapustil brez ogleda zasebnega Porschejevega muzeja. Prijetno sva bila presenečena, ko sva ob plačilu vstopnine (9 eur na osebo) po odgovoru na vprašanje, od kod prihajava, v roke dobila zloženko v slovenščini in ko so naju za začetek povabili k ogledu predstavitvenega filma »v vašem jeziku«. Zares prijeten občutek…

Gmünd naju je navdušil s svojim šarmom in urejenostjo. Bi verjetno še kar malo ostala, če ne bi vreme kar naenkrat začelo »sodelovati«. Oblaki so se vse bolj trgali, sonce je pridobivalo na moči in kaj hitro sva skočila v avto in se po razgledni 14,4 km dolgi gorski cesti »Malta Hochalmstrasse« (cestnina za osebna vozila: 20 eur, odprta odvisno od vremenskih razmer, običajno od maja do oktobra) zapeljala do najvišjega jezu v Avstriji – Kölnbreinsperre.    

Okolica jezu in akumulacijskega jezera za njim je zares lepa. Zdelo se nama je škoda, da bi ostala le na sprehajalni poti in vse to občudovala zgolj »od spodaj«. Preostanek časa nama je bil bolj skopo odmerjen, a ga je bilo vseeno dovolj za kratek in nezahteven vzpon na Arlhöhe (2326 m), s katerega so pogledi na jezero in okoliške tritisočake zares čudoviti… Vredno vsakega koraka!

Tako lepega, raznolikega in zanimivega dneva res že dolgo nisva imela. In kot se nama rado zgodi, se je tudi tokrat… med potepom sva dobila nove ideje za ponoven obisk… 🙂