Rezijanska “Ta lipa pot”

Ali ste tudi vi med tistimi, ki se jim zdi, da dolina Rezija leži tam daleč nekje na koncu sveta? In da je za priti vanjo potrebnih še pa še ur vožnje po nadvse ozkih in ovinkastih cestah? No, potem vam moram reči, da se motite. Ker če bi bilo temu tako, ne bi bila midva danes že drugič v dobrih dveh tednih tam. Če pa po drugi strani domnevate, da mora biti Rezija ena čudovito mirna in samotna in divja dolina, za katero bi lahko rekli, da se je v njej že leta ali pa desetletja nazaj skorajda čas ustavil, vam pritrdim. Ker prav zato sva bila danes že drugič v dobrih dveh tednih tam… 🙂

Če pustim ob strani debato o všečnosti in slikovitosti posameznih možnih dostopov v dolino iz osrednje Slovenije, lahko povem, da midva, kadar se želiva v Rezijo pripeljati kar najudobneje in najhitreje, izbereva tistega, ki pelje skozi mejni prehod Rateče, mimo Trbiža po Kanalski dolini do Tablje in po Železni dolini do kraja Na Bili (Resiutta), kjer je vstop v Rozajanski kumün. Do vasi Solbica (Stolvizza), kamor sva bila namenjena danes, sva potrebovala kakšno minuto več kot dve uri in prevozila 160 kilometrov. Ni tako veliko, a ne, da ne? 🙂

Priznam, ob vsakem obisku doslej nama je Rezija pomenila predvsem izhodišče za nekam višje. Na Skutnik, na Veliko Babo, na Kucer in še kam. Danes sva ostala v dolini, ob vznožju ta velikih. In oči in srce na široko odprla neprecenljivemu bogastvu kulture in lepot in zgodb in podob, ki jih v sebi nosi »rozajanska dulïna« in ki jih je na najlepši način mogoče doživeti s tem, da se podate na »Ta Lipo Pot«. In to sva storila. Od tu dalje je skoraj vsaka beseda odveč. Na tej poti sem začutila Rezijo točno tako, kot sem si jo v domišljiji predstavljala, predno sem jo prvič obiskala. Nenavadno skrivnostno, na trenutke divjo, neskončno samotno in s pridihom nekih časov, ki so že davno minili.

Za desetkilometrsko različico krožne poti (izberete lahko tudi pol krajšo) z nekaj malega vzponi in spusti, ki se začne in konča v Solbici in ki je mimogrede vzorno označena in vzdrževana, boste porabili dve do tri ure. Odvisno od tega, kolikokrat in za koliko časa se vam bo sredi ničesar ustavil korak in boste v miru in tišini dihali in občudovali in srkali vase tisto »nekaj« čemur bi marsikdo rekel »nič«. Pot je vredna svojega imena in meni je vse prehitro minila…

Malo pred koncem se nama je zgodilo še nekaj. Na videz nepomembna malenkost, ki pa je ogrela srce in polepšala dan. Srečala sva prvo in edino živo dušo na celi poti, priletnega možakarja, domačina, ki je sklonjen nekaj brkljal na skromnem koščku obdelanega sveta na ravnici pod vasjo. Ko sva prišla mimo, se je zravnal, se obrnil proti nama in na najin »dober dan« z nasmehom na obrazu odzdravil z »bog dej«… Dandanes skorajda neprecenljivo, božajoče za uho in dušo, ko sva se za trenutek počutila, da sva tudi tu vsaj malo doma…

Ko vsa prišla nazaj v Solbico si nisva mogla kaj, da si ne bi privoščila še malo potikanja po vasi. Od vseh krajev v Reziji ima namreč najbolje ohranjeno tipično arhitekturo starih rezijanskih vasi, saj je bila v potresu leta 1976 še najmanj poškodovana. In obisk Solbice ne bi bil popoln, če ne bi čisto na koncu zavila še v Muzej brusačev, ki na izjemno zanimiv način prikazuje delček zgodovine tamkajšnje doline. Njihova zgodba se nama je zdela tako zanimiva, da bo dobila svoje mesto v posebnem prispevku… v kratkem… 🙂